Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama

dodanih 2.880 zlogov ,  pred 9 leti
 
=== Roman paranoje oz. teorije zarote ===
Paranoidni stil vidi svet kot konstruirano mrežo namigov na skriti pomen. Prisotno je za postmodernizem značilno odpravljanje razlike med resničnostjo in fikcijo. Resničnost se kaže kot narativna skonstruiranost. Fikcija vdira v resničnost v obliki teorije zarote. Resničnost privzema lastnosti fikcije, saj jo sprejemamo le, če je narativno konstruirana. Umberto Eco opozarja, da si življenje oblikujemo s pomočjo pripovednih shem. Življenje presajamo v zgodbo, da ga omislimo, da iz vsega kaosa nastane red, vzročno-posledično povezujemo dogodke, dajemo smisel; svet je (predtem) izgubil smisel in s »fikcionalizacijo« se ga spet osmišlja.
Paranoja je odziv na človekovo izgubo resničnosti in iskanje izgubljenega smisla. Sherlock Holmes boleha za interpretativno paranojo. Konstruira smiselne svetove, da si razloži dogodke, in ti svetovi zadobijo status resničnosti. V detektivskem romanu to še deluje. V Ecovem posnetku slavnega detektiva v romanu Ime rože, kjer Viljem iz Baskervilla (referenca na epizodo Sherlocka Holmesa z naslovom Baskervillski pes) raziskuje umore, pa se interpretacija resničnosti ob koncu pokaže za neustrezno, čeprav se je vmes njegova teorija skladala z resničnostjo oz. je Viljem s svojo teorijo vplival na resničnost (fikcija se je udejanjila). V drugem Ecovem romanu Foucaltovo nihalo smo prav tako priča vplivu fikcije na realni svet. Trojica urednikov si izmisli neko razlago, ki postane stvarnost (podobno kot v Imenu rože torej). Izmislek lahko postane resničnost, fikcija ni nedolžen svet, ločen od realnega, ampak vanj posega in tako spremeni svoj ontološki status. Ko iz sveta izgine vrhovna instanca/Resnica, svet na sebi izgubi smisel in človek je prisiljen, da ga sam osmišlja, zato v svetu išče pomene, vsako stvar interpretira in ji išče kontekst smisla.
Za filozofa Karla Poppra je »Družbena teorija zarote posledica slabenja odnosa z Bogom in posledica vprašanja, ki temu sledi: Kdo je na njegovem mestu?« <ref>Virk: Strah pred naivnostjo. Ljubljana: LUD Literatura, 2000</ref> V stanju paranoje posameznik išče pomene vsem stvarem in njihove skrivne povezave.
Ne gre za odkrivanje resnice/resničnega (modernizem), ampak za proizvodnjo resnice.
McHale trdi, da Ecov roman metafikcijsko tematizira modernističen način branja. Ta način branja je paranoičen, ker v vsem išče (in najde) pomene. Paranoično branje je v modernizmu legetimizirano kot edino pravo. Razmišljanje o zaroti je (neuspešen) poskus razumeti nedojemljivi svet. Romani paranoje so značilno, a ne tudi nujno postmodernistični. Problematizacija resničnosti je namreč ena od duhovnozgodovinskih lastnosti postmodernizma: vsakdanja izkustva sprejemamo v obliki zgodb, zgodovinopisje je narativno strukturirano, pravzaprav je narativnost (perspektiva, ki konstruira) organizacijski pristop vsakega diskurza.
 
== Avtorji postmodernističnih del ==
28

urejanj