Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama

dodanih 2.519 zlogov ,  pred 9 leti
 
Predstavniki: [[Claude Simon]], [[Alain Robbe-Grillet]], [[Michel Butor]] ...
 
Pisatelji novega romana so napadali kavzalnost, linearnost, klasično zgodbo in karakterizacijo. Menili so, da tradicionalna romaneskna sredstva niso zmožna ustrezno odsevati ontološke in epistemološke negotovosti sodobnega človeka, izkustva, diskontinuitete, razpuščenosti in razosebljenja. Kos jih označi kot romane toka zavesti, le da je ta zavest v primerjavi s klasičnim modernizmom izpraznjena, popredmetena, statična, pasivna, naravnana h goli predmetni stvarnosti, kot da sama nima več vsebine. Zavest je reificirana, svet se ji kaže kot doživljaj neposredne prezence, a kljub temu je to še vedno zavest (ne pa že preseganje modernistične subjektivnosti).
Smythu so ponavljajoči se predmeti konotacija neke obsesije in s tem navzočnost notranjosti. Robbe-Grillet se zaveda, da ni mogoče posneti resničnosti kot take, ampak je ta vedno subjektivno posredovana. Zato novi roman noče biti več referencialen do predobstoječe resničnosti kot take, ampak želi ustvariti svojo lastno resničnost, biti avtoreferencialen, kar je postmodernistična težnja.
Od Robbe-Grilletovih romanov spada v postmodernizem [[Djinn]], ki je nastal po vzoru učbenika francoščine za tuje študente. Djinn je utemeljen na jeziku kot edini resničnosti, in ne na zavesti. Jezik je ostal edina resničnost.
 
Postmodernistične poteze novega romana:
 
- avtorefleksivnost in avtoreferencialnost
 
- lingvizem in tekstualizem (jezik je edina resničnost, ki je preostala po razpadu zunanje in notranje resničnosti)
 
- metafikcijske poteze
 
- [[mise en abyme]] – mešanje urejene hierarhije ontoloških ravni
 
- Preigravanje žanrskih pravil: v Vidcu skrivnost ostane skrivnost
 
Formalne značilnosti pa se morajo povezati z duhovnozgodovinsko podlago, da lahko zares govorimo o postmodernizmu. Izhodišče je status resničnosti – v postmodernizmu je odpravljena resničnost zavesti, ostane le resničnost teksta/jezika. Metafikcija v postmodernizmu opozarja prav na to zgolj tekstno naravo besedila. Novi roman se deli na tri faze: od teh naj bi prvi dve spadali v modernizem, v zadnji pa deloma sledi premik v postmodernizem, saj je za nekatera dela mogoče ugotoviti, da so se odtrgala od paradigme zavesti in jezik v njih zastopa edino resničnost. Sem sodijo pozna dela Clauda Simona, v katerih opisi ne kažejo na zunanjo/subjektivno resničnost, ampak potrjujejo lastni status kot verbalno skonstruirani artefakti. Prisotna je postmodernistična želja po uničenju kakršnekoli referencialne iluzije.
 
== Avtorji postmodernističnih del ==
28

urejanj