Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 93:
Predstavniki: [[Alejo Carpentier]], [[Juan Rulfo]], [[Julio Cortazar]], [[Carlos Fuentes]] ...
Za kubanskega pisatelja Carpentierja je bila Amerika kontinent, kjer fantastično in poetično privzemata absolutno realne razsežnosti. Razlika med magičnim realizmom in fantastiko je v tem, da je v magičnem realizmu »nadnaravno« integralni del realnega sveta, ki pri bralcih in likih ne vzbuja šoka in ki je pojmovano kot nekaj povsem verjetnega. Implicitni avtor tako v fantastiki kot v magičnem realizmu opisuje situacije, v katere ne verjame in v realistično osnovo vnaša nadnaravno. Razlika je v pripovedovalčevem odnosu do iracionalne podobe sveta – v magičnem realizmu nadnaravno ni predstavljeno kot problematično, različne ontološke ravni se prepletejo in obstajajo na isti (ontološki) stopnji resničnosti. Magični realizem razdira konvencionalno podobo realnosti, saj ne sodi ne v domeno fantastike ne v domeno realnosti.
Nadnaravni dogodek je postavljen na isto raven kot navadni pojavi. Tako npr. vnebovzetje Remedios, prelepe v Sto let samote G. G. Marqueza ne zbuja presenečenja, začudenja ali šoka. Odsotna je namreč avtorjeva sodba glede resničnosti dogodkov in avtentičnosti podobe sveta, ki jo izražajo liki v besedilu. V magičnem realizmu je nadnaravno sprejeto kot del resničnosti in sploh ni dojemano kot nadnaravno.
Prav izenačitev teh dveh resničnosti, naravne in »nadnaravne«, čudežne, magične spominja na McHaleovo izenačitev različnih ontoloških ravni. Poleg tega Brian McHale opozarja tudi na »kratki stik«, torej pojavitev avtorja v besedilu, »ki se kaže v paradoksni interpenetraciji dveh resničnosti, ki sta sicer nezdružljivi.« <ref>McHale: Postmodernist Fiction. Methuen: New York and London, 1987</ref> Avtorjeva prisotnost naj bi nas opozorila na to, da je to, kar beremo, le fikcija. To je ena od lasnosti, zaradi katerih naj bi se magični realizem uvrščal v postmodernizem.
Ponavadi se vežejo na mitološke in verovanjske teme arhaičnih ljudstev. Oživlja se predkolumbovska kultura indijanskih ljudstev. A tu naj ne bi šlo za naivno mitologiziranje, ampak za mit kot medbesedilnost. Magičnost zavrača zvesto odsevanje zunanjega sveta, zato je v nekaterih primerih fikcijski in avtoreferencialen. To je posledica skepse, da literatura ni več zmožna odsevati resničnosti (in da resničnosti več ontoloških nivojev obstajajo na enem samem). Magični realizem odpravlja mejo med tem, kar je magično, in tem, kar je resnično.
Se pa naštete lastnosti magičnega realizma postavijo na glavo ob Marquezovi izjavi: »Sem realist, ki poskuša opisati kolumbijsko resničnost tako zvesto, kot je mogoče,« kar nas zopet vrne k Carpentierjevi izjavi, da je Amerika kontinent, kjer fantastično in poetično privzemata realne razsežnosti.
A vendar je sklep Sto let samote metafikcijski – ko izgine pripoved, izgine junak. Je pa po drugi strani tudi obnovitev mitske strukture, v kateri realnost in pripoved obstajata na isti ravni (primer česar je tudi predhodnik postmodernizma, še en južnoameriški pisec, Jose Luis Borges).
Postmodernistične poteze magičnega realizma
- Zrcali kompleksnost jezika, ki ima neskončne možnosti konstrukcije svetov, a je nezmožen izraziti živo izkušnjo
- Briše meje med magičnim in realnim in postavlja pod vprašaj sprejete definicije obojega (kritika sposobnosti reprezentacije sveta z mimetičnim jezikom)
- Načenja vprašanja resnice in resničnosti
Je smer, ki se lahko veže z različnimi duhovnozgodovinskimi podlagami: realistično, modernistično in postmodernistično, vedno pa kaže tudi na realni svet.
=== Ameriška metafikcija ===
| |||