Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 45:
=== Metafikcija - postmodernistična metafikcija ===
[[Metafikcija]] označuje [[literatura|literaturo]], ki govori sama o sebi, je avtorefleksivna, tako sproti osvešča svoje postopke, poudarja fiktivnost svojih podob in s tem spodkopava bralčevo naivno zaupanje v neproblematičnost literarnega sveta. Bralcu onemogoča poistovetenje in ga stalno distancira ter sili k premisleku o prebranem. V okviru [[metafikcija|metafikcije]] se pojavljata še pojma ameriška metafikcija in historiografska metafikcija. Pojavila sta se, ker je postmodernistična metafikcija drugačna od tiste metafikcije, ki so jo opazili že pri [[Miguel de Cervantes|Cervantesu]]. [[Linda Hutcheon]] opisuje z izrazom historiografska metafikcija postmodernistično prozo, torej znane popularne romane, ki so izrazito reflektivni in obenem paradoksalno zadevajo tudi zgodovinske dogodke. Postmodernistična metafikcija pa se od tradicionalne razlikuje po tem, da ne utrjuje avtorjeve avtoritete, pač pa fikcijsko resnico omaja in bralca distancira, s tem ne podira le zunanje resničnosti, ki jo opisuje, ampak tudi lastne temelje. Metafikcija je torej odločilen vidik postmoderne literature.
Metafikcija pomeni literaturo, ki govori sama o sebi. Gre za takšno pripovedno ubeseditev, ki govori sama o sebi <ref>Virk: Strah pred naivnostjo. Lubljana: LUD Literatura, 2001.</ref> (Virk). in ki je samorefleksivna, tako da sproti osvešča svoje postopke<ref>Janko Kos: Postmodernizem. Ljubljana: DZS, 1995.</ref>. »Metafikcija je fikcija o fikciji – se pravi, fikcija, ki zajema vase komentar o svoji lastni pripovedni in/ali jezikovni identiteti.« <ref>Hutcheon: Narcissistic Narrative. The metafictional paradox. Methuen, New York and London, 1984</ref> »Najmanjši skupni imenovalec metafikcije je, da ustvari fikcijo in obenem poda izjavo o ustvaritvi te fikcije.« <ref>Waugh: Metafiction. The Theory and Practice of Self-Conscious Fiction. Routledge: London and New York, 2984</ref>
Tradicionalna metafikcija služi utrjevanju statusa resničnosti povedanega. V slovenski literaturi se pojavi že v 19. stoletju, najbrž najbolj odmevno v Jurčičevem Desetem bratu (1966):
»Ker se pa s tako [živo] domišljijo pisalec te pravljice ne more ponašati in ker bi rad še nekaj poštenih možakov čisto stare korenine bralcu pred oči postavil, zapustimo za več časa svojega mladega prijatelja na Slemenicah, naj se seznanja in udomačuje, kakor mu drago, ter pogledimo doli v Obrhek /…/ Pot do tjakaj ne bo dolga, kajti komaj četrt ure ti bo treba, če malo urneje stopiš.«
»Morda mi bo kak dobrovoljen starinoslovec pri mogoči drugi izdavi Desetega brata tu iz zadrege pomagal ter mi pod črto tega lista napravil majhen komentarček.« <ref>Jurčič: Deseti brat. Ljubljana: DZS, 1949</ref>
V danem odlomku se vidi, da se skozi metafikcijske postopke izenačujeta realni in fikcijski svet, kar je v skladu z realizmom, ki je želel čim bolj verodostojno preslikati življenje in ki je podajal zgodbo, kot da ta obstaja sama po sebi. Zato tudi omeni, da lahko zapustimo Lovreta, naj počne kar hoče. Liki ne nehajo obstajati, ko jih pripovedovalec ne upoveduje, temveč živijo svoje življenje, imajo svojo svobodo, pripovedovalec zajema le segmente njihovega življenja. Poleg tega pripovedovalec tudi razkrije samega sebe kot tistega, ki vodi pripoved oz. ki posreduje med svetom, ki ga naseljuje Lovre Kvas, in med bralcem. Ob tem tudi bralca samega vpelje v fikcijo (drug način izenačitve realnega in fikcijskega sveta), zopet zato, da bi poudaril to, da prikazuje nek realni svet. A Jurčič je tu vendarle malo ironičen, saj je literarna zgodovina ugotovljala, da je Obrhek izmišljen kraj, ki ga je zasnoval po Muljavi.
Še posebej radikalno metafikcijski je drugi citat. Morda se tu najbolj vidi, kako pomemben je za določanje vrste metafikcije zgodovinski in duhovnozgodovinski kontekst. Kljub uporabljani metafikciji Desetega brata ne beremo kot roman, ki načenja resničnost sveta, ki ga upoveduje, temveč verjamemo njegovemu svetu. »Jurčičeva metafikcija ni tu z namenom razbijanja fikcijske iluzije, temveč ravno nasprotno, ob sočasnem zatrjevanju, da je zgodba 'vseskozi resnična.'« Drugi odlomek spada bolj v kontekst kramljanja z bralcem, ki izvira še iz razsvetljenske tradicije.
Zdi se torej, da metafikcija, ki jo uporablja Jurčič služi utrjevanju resničnosti upovedovanega sveta, medtem ko postmodernistična sproži dvom glede resničnosti fikcijskega sveta. »Na eni strani bralce opozarja na jezikovno in fiktivno naravo tega, kar pravkar berejo, in jih s tem distancira od vsake ne-samozavedne identifikacije na ravni oseb ali zgodbe.« <ref>Uršič: Metamatika. Ljubljana: LUD Literatura, 2000, 56</ref> Učinek, ki ga proizvede postmodernistična metafikcija je lahko tudi neskončni regres (oz. mise en abyme): kdo je tisti, ki opozarja, da beremo le fikcijo – avtor ali pripovedovalec? Če nas nekaj/nekdo opozori, da beremo nekaj fiktivnega, daje vtis, da govori s pozicije neke Resnice. A ker se nahaja v literarnem delu, vemo, da je tudi on sam fiktiven. In tako se te »instance« lahko pojavljajo v neskončnost, druga za drugo in proglašajo svojega predhodnika/predhodnico za zgolj izmišljijo. Nikoli pa se ni zares moč prebiti izven okvira literarnega dela do tiste prave zunajliterarne resničnosti.
Virkova tipologija metafikcije (če je metafikcija obvezen del postmodernizma, je lahko to tudi tipologija postmodernizma)
1. dela, v katerih prevladuje eksplicitna oblika avtorefleksivnega komentarja
2. dela, ki zavestno mešajo »nekompatibilne« elemente visoke in nizke kulture
3. dela, ki temeljijo na medbesedilnosti
3.1 medbesedilnost v obliki privzetih citatov
3.2 medbesedilnost kot povzemanje (imitacija, parodija) večjih struktur (žanra ali njegove posebne oblike, …) <ref>Virk: Strah pred naivnostjo. Ljubljana: LUD Literatura, 2000</ref>
Julija Uršič uvrsti kombiniranje elementov visoke in nizke kulture pod medbesedilnost in sicer kot povzemanje večjih struktur
Metafikcija je fikcija, ki se zaveda same sebe. Samo sebe izpostavlja kot fikcijo, s čimer ruši iluzijo, da bralec bere nekaj »resničnega«. Njen efekt je, da usmeri pozornost na svoj okvir, kajti umetniška dela s svojo pripovedjo vedno uokvirjajo nekaj in na to metafikcija opozarja. In na to, da se v resnici avtor odloča in izbira, kaj bo uokviril, s kakšne perspektive in v kolikšni celoti. Ko bralec začne verjeti upovedani zgodbi, ga avtor z metafikcijskim postopkom (»kratkim stikom«, v katerem se v tekstu nenadoma pojavi avtor) izvrže iz tega verjetja ter mu da vedeti, da le bere nek jezikovni konstrukt.
Značilni primer tega je poleg prej omenjene Ženske francoskega poročnika Calvinov roman Če neke zimske noči popotnik.
»Začenjaš brati novi roman Itala Calvina Če neke zimske noči popotnik.« <ref>Calvino: Če neke zimske noči popotnik. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1993. 7.</ref>
»Prebral si skoraj trideset strani in začel si se navduševati nad dogodki.« <ref>Calvino: Če neke zimske noči popotnik. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1993.28.</ref>
Ko začne dramaturški lok zgodbe naraščati, je prekinjena z naslednjim poglavjem, v katerem pripovedovalec nagovarja bralca (oz. Bralca) ter ga vključuje v svojo fikcijo in v katerem ponavadi izvemo, da je to, kar smo ravnokar prebrali, odlomek iz neke knjige. Tu izgleda, kot da »prave, resnične« realnosti ni več mogoče doseči in kot da je čisto vse, kar se zgodi, podvrženo temu, da bo proglašeno le za izmišljijo oz. za nižjo ontološko raven. Kljub temu, da fikcija opozarja nase, je še vedno znotraj fikcije, je torej del hotene, nadzorovane zgodbe, nemogoče je, da bi vanjo posegla neka zunanja instanca, kajti čim izgleda, da se to zgodi, ta instanca že postane del fikcije same. To daje občutek, kot da je realnost nedosegljiva in da ne obstaja neka zunanja, transcendirana instanca resnice/resničnosti. Zato lahko metafikcijo razumemo kot kazalko znotraj fikcije na samo fikcijo (samo-zavedanje torej) in ne kot zunanjo transcendentalno instanco Resnice.
Primer metafikcijskega izpada, ki podre iluzijo do tedaj grajene resničnosti in prizna fikcijo za laganje, je moč najti pred koncem romana Albert Angelo avtorja B. S. Johnsona: »Pred njim je bilo skoraj sedem tednov poletnih počitnic … o, pizda, vse to LAGANJE!« <ref>(B. S. Johnson: Alberto Angelo (»Nearly seven weeks' summer holiday lay ahead of him … oh, fuck all this LYING!«)</ref>
Metafikcijski postopki še niso nujno postmodernistični. V literaturi so se pojavljali že prej, pravzaprav so kar standarden del literature. Razlika je duhovnozgodovinsko ozadje postmodernistične metafikcije – njen pomen in namen sta drugačna od tiste iz npr. obdobja realizma.
Postmodernizem torej skuša pokazati, kako je realnost vedno posredovana skozi diskurzivne okvirje. Metafikcija opozarja, da je naracija oblika medija/posrednika – podobno kot TV, internet, časopisi, poročila, kar nas spomni na to, da so tudi sami mediji odvisni od tehnik naracije. Kljub temu, da ruši znotrajliterarno resničnost in opozarja na njeno fiktivnost in zgolj skonstruiranost, metafikcija vendarle govori o nečem resničnem glede sveta, v katerem živimo. Odraža njegovo delovanje, v katerem se je znašel moderni človek, v svetu Baudrillardovega simulakra in simulacije.
=== Medbesedilnost ===
| |||