Metafora: razlika med redakcijama

dodanih 2.480 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
'''Metafora''' (starogrško μεταφορά 'prenos') je raba ene [[Beseda|besede]] (besedne zveze) namesto druge na podlagi kake njune skupne pomenske lastnosti. Zaradi neke podobnosti prenesemo [[Pomen|pomen]] z enega [[Predmet|predmeta]] na drugega (npr. lisjak za ''"zvit človek"'', roža za ''"dekle"'', trlica za ''"suh človek"'', žrd za ''"velik suh človek"''). Spada med [[pesniški jezik#Tropi|trope]].
 
 
Primer:
 
{{navedek|Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi|4=—[[France Prešeren|Prešeren]], [[Sonetje nesreče]] ([[1832]])}}
 
 
 
==Splošno==
Med metafore uvrščamo tudi:
==== [[Ukrasni pridevek|'''Ukrasne pridevke''']] ali [[Ukrasni pridevek|'''epíteton ornans''']] ====
Ukrasni pridevek je lastnost osebe ali tudi predmeta, ki na kratko in na slikovit način pokaže njuno bistveno lastnost. Gre za [[prilastek|prilastke]], ki pa morajo biti [[vsebina|vsebinsko]] dovolj močni, da popolnoma opišejo zadevno osebo ali predmet.
 
V vsakdanjem govoru so se nekateri ukrasni pridevki toliko udomačili, da jih bolje poznamo kot ''stalne pridevke''. To so na primer izrazi kot ''prazen nič'', ''črna tema'', ''bela Ljubljana'', pa tudi ''Aleksander Veliki'' in ''Rihard Levjesrčni''.
 
 
==== [[Poosébljenje|'''Poosebitve''']] ali [[personifikacija|'''personifikacije''']] ====
Poosebitev je način izražanja, ki obravnava [[žival]]i, [[predmet]]e in [[pojem|pojme]] kot [[oseba|osebe]]. Pisec jih poimenuje, se z njimi pogovarja, jim pripisuje [[človek|človeške]] lastnosti. Primeri: ''Zima, zima bela, vrh gore sedela'', ''Lisica Zvitorepka je ukanila volka'', ''Denar je sveta gospodar'', ''Okna gledajo na ulice'', ''Vince sladko se v kozarcih nam smeja''. ([[France Prešeren|Prešeren]]) in
 
 
*nekatere==== [[Ukrasni pridevek|ukrasne'''Stalna pridevkerekla''']] ali [[Ukrasni pridevek'''fraza|epíteton ornansfraze''']] (npr. bela Ljubljana),====
Stalna rekla so besede ali skupine besed, ki so prišla v vsakdanjo rabo, a so njihovi prvotni pomeni večkrat zelo različeni od današnjega. Tako se na primer tekoče uporablja beseda ''prekositi'' v smislu ''premagati'', a prvotno je lahko samo kosec prekosil drugega kosca. Stalna rekla so prava narodna [[zaklad]]nica, saj so v vsakem jeziku drugačna (npr. ''lahko noč'', ''španska vas'').
 
*skoraj vse [[Poosébljenje|poosebitve ali personifikacije]] (npr. Okna gledajo na ulice; Vince sladko se v kozarcih nam smeja. - [[France Prešeren|Prešeren]]) in
 
*nekatera [[Ukrasni pridevek|stalna rekla ali fraze]] (npr. lahko noč).
Metafora se je iz prvotnega območja [[Retorika|retorike]] in [[Poetika|poetike]]preselila v najrazličnejše [[Veda|vede]], postala je [[Predmet|predmet]] [[Lingvistika|lingvistike]], [[Literarna veda|literarne vede]], [[Psihologija|psihologije]], [[Psihoanaliza|psihoanalize]], [[Filozofija jezika|filozofije jezika]], [[Semiotika|semiotike]], [[kognitivna znanost|kognitivne znanosti]], [[Računalništvo|računalništva]] idr. Ena od ključnih ugotovitev sodobnega pogleda na metaforo je, da metafor ne uporabljamo zgolj za [[Jezik|jezikovno]] sporazumevanje, temveč da v metaforah tudi mislimo. Konec sedemdesetih let se je tako zgodil t. i. kognitivni preobrat, ki je metaforo iz jezikovne ravni prenesel na konceptualno, miselno raven. Metaforo so začeli obravnavati kot konceptualni mehanizem, kot “miselno“miselne [[Figura|figure]]”, s pomočjo katere se vedenje o konkretnih [[Pojav|pojavih]] in izkušnjah [[Projekcija|projicira]] na številne abstraktne domene.
 
 
==Tradicionalna teorija metafore==
Več kot dvatisočletna [[zgodovina|zgodovina]] teorije metafore sega k [[Aristotel|Aristotelu]], ki je o metafori pisal v [[Aristotel|''Poetiki in Retoriki'']]. V 21. poglavju njegove Poetike beremo, da je metafora »prenos pomena na neko drugo besedo, in sicer ali od splošnega na neko vrsto ali od neke vrste na splošno ali od ene vrste na drugo vrsto ali po analogiji«
 
 
Te štiri glavne vrste pojasnjuje s primeri iz [[Odiseja|Odiseje]]:
 
 
*Splošno (''stati'') namesto specifičnega (''sidro''): ''Moja ladja stoji'' namesto ''Moja ladja je zasidrana''.
*Specifično namesto splošnega: ''Tisoč dobrih stvari (je počel Odisej)'', za ''veliko dobrih stvari'', tj. nasprotni primer od prejšnjega.
*Od ene vrste v drugo: ''Zajeti dušo z bronom'' namesto ''izpuliti dušo'', zajemanje in izpuljenje sta načina odvzemanja.
*Analogija: ''Večer življenja'' za ''starost'': med dnevom ('''A''') in večerom ('''B''') velja enako razmerje kot med človeškim življenjem ('''C''') in starostjo ('''D'''). Sorazmerje lahko zapišemo '''A:B=C:D'''; lahko uporabimo drugi izraz ('''B''') namesto četrtega ('''D'''), po analogiji, ali pa izraz ('''A''') namesto ('''C'''). Upoštevajoč lastnosti sorazmerja, lahko zapišemo '''BxC = AxD''', kjer BxC = ''Večer življenja'' in AxD = ''Starost dneva''.
 
 
Po analogiji, piše Aristotel, nastajajo najuspešnejše metafore. Tvorbo metafor je Aristotel razglasil za veliki dar, ki ga imajo pesniki, saj je zatrdil, da metafora ne zapisuje obstoječe podobnosti, marveč ustvarja enkratno videnje podobnosti med različnima predmetoma.
Iz Aristotelovega pojmovanja metafore, to je prevzemanja nepravega imena namesto pravega, izhaja, da je metafora jezikovni odklon oziroma jezikovna posebnost in da jo je torej mogoče ustrezno zamenjati z dobesednim izrazom, zato se imenuje '''substitucijska teorija metafore'''.
 
Po Aristotelu ima metafora dve vlogi; uporablja se za zapolnjevanje leksikalne praznine [[Katahreza|(katahreza)]], predvsem pa kot pesniški okras, kar pomeni, da je njeno primarno mesto v [[Pesniški jezik|pesniškem]] in [[Umetni jezik|umetelnem jeziku]], medtem ko je vsakdanji jezik brez metafor, kar je v močnem nasprotju z dognanji kognitivne lingvistike, ki pravi, da je prav vsakdanji jezik močno prepreden z metaforo.
Aristotelova določitev metafore temelji na besedni semantiki, na prepričanju, da ima vsaka stvar svoje ime, da sta beseda in pomen dve strani istega kovanca ali da je ime pripeto na pomen kot denimo nalepka na steklenico. Danes vemo, da pomena ni mogoče določiti zunaj [[Kontekst|konteksta]] in zato tudi metafore ne. Substitucijski model metafore se v teoriji še zmeraj ohranja, ima svoje zagovornike in nasprotnike.
 
 
'''Primerjalna teorija metafore''' ima svoje korenine prav tako v antiki, pri Aristotelu, [[Ciceron|Ciceronu]] in [[Kvintilijan|Kvintilijanu]]. Podobno kot Aristotel je tudi Ciceron zatrdil, da je metafora velik okras [[Govor|govora]]. Njegov učenec Kvintilijan je o metafori pisal v osmi knjigi svojega obsežnega dela ''Institutionis oratoriae'' in bil prav tako prepričan, da metafora zapolnjuje leksikalno praznino ali pa je v funkciji stilnega okrasa. Metaforo je imel za najlepši trop in dar narave, obenem pa je posvaril, da pogosta raba metafor lahko povzroči nejasnost govora, da je potrebno paziti na ustreznost metafor, da morajo delovati naravno in ne smejo biti vulgarne. Kvintilijan je metaforo izpeljal iz primere in jo imenoval skrajšana primera. Razlikoval je štiri vrste metafor, po njegovem prihaja v metafori do pomenskega prenosa z živega na živo, z neživega na živo, z živega na neživo in z neživega na neživo. Primerjalna teorija je tako posebna oblika substitucijske teorije, saj razlaga metaforo kot izraz, ki ga je mogoče nadomestiti z dobesednim izrazom.
Razvila se je v prvi polovici 20. stoletja, za njenega začetnika pa je razglašen I. A. Richards, ki je v svoji razpravi Metaphor (1936) uvedel novo razumevanje metafore in prelomil z retoričnim pojmovanjem metafore, saj metafore ne pojmuje več kot jezikovni odklon ali okras, temveč kot ubeseditev dveh idej, ki delujeta istočasno. O metafori lahko po Richardsu govorimo tedaj, ko »imamo dve misli o različnih stvareh, ki delujeta hkrati in se naslanjata na eno besedo ali izraz, smisel pa je rezultat njunega medsebojnega učinkovanja« . Za člena metafore je predlagal izraza ''tenor in vehicle''. Metafora je postavljena v predikacijo in obravnavana v kontekstu; tako je postala nekakšna mala zgodba za izražanje misli, čustev in domišljije.
 
Richardsove ideje o metafori je razvijal Max Blacke in uvedel pojem interakcijske teorije. Metaforo je opredelil kot besedno ali stavčno zvezo, v kateri mora biti vsaj ena beseda uporabljena metaforično (žarišče), hkrati pa vsaj ena dobesedno (okvir). Interakcijski model metafore je Max Black razložil ob konkretnem primeru metafore: ČLOVEK JE VOLK. Glavni predmet (človek) in stranski predmet (volk) delujeta kot sistema. Bralec si mora ustvariti sistem implikacij o volku. Black je prepričan, da za metaforo ni odločilno, ali so splošne lastnosti stranskega predmeta resnične, temveč predvsem to, da prinašajo ustrezne in svobodne evokacije. Metafora ČLOVEK JE VOLK priklicuje volčje implikacije, kot so divji, krvoločen, zvit, živalski idr. če je človek volk, potem denimo uničuje druga živa bitja, je divji, lačen, v neprestanem boju itd. Vsaka taka implicitna trditev se mora preurediti, tako da ustreza glavnemu predmetu; volčji sistem implikacij vodi bralca, da izgradi ustrezen sitem implikacij o glavnem predmetu. Implikacije o človeku so po Blacku določene z implikacijami, ki se vežejo na dobesedno rabo besede volk. Metafora volka tako poudarja ene in izloča druge lastnosti ter organizira naš pogled na človeka. Metafora po Blacku povzroči spremembe tudi v stranskem predmetu, v metafori ČLOVEK JE VOLK naj bi postal volk bolj človeški kot sicer.
 
 
==== Primer ====
 
{{navedek|Človek je volk}}
 
 
Glavni predmet (človek) in stranski predmet (volk) delujeta kot sistema. Bralec si mora ustvariti sistem implikacij o volku. Black je prepričan, da za metaforo ni odločilno, ali so splošne lastnosti stranskega predmeta resnične, temveč predvsem to, da prinašajo ustrezne in svobodne evokacije. Metafora ČLOVEK JE VOLK priklicuje volčje implikacije, kot so divji, krvoločen, zvit, živalski idr. če je človek volk, potem denimo uničuje druga živa bitja, je divji, lačen, v neprestanem boju itd. Vsaka taka implicitna trditev se mora preurediti, tako da ustreza glavnemu predmetu; volčji sistem implikacij vodi bralca, da izgradi ustrezen sitem implikacij o glavnem predmetu. Implikacije o človeku so po Blacku določene z implikacijami, ki se vežejo na dobesedno rabo besede volk. Metafora volka tako poudarja ene in izloča druge lastnosti ter organizira naš pogled na človeka. Metafora po Blacku povzroči spremembe tudi v stranskem predmetu, v metafori ČLOVEK JE VOLK naj bi postal volk bolj človeški kot sicer.
 
Georg Schöffel v svoji knjigi ''Denken in Metaphern'' vidi največjo pomanjkljivost Blackove interakcijske teorije prav v preohlapni določitvi sistema splošnih mest; ta namreč ne more biti določen s splošnim vedenjem povprečnega človeka, kot je prepričan Black, saj je različen že na sinhroni ravni, nujno pa se spreminja tud skozi čas. Isti avtor opozori tudi na
znano dejstvo, da teoretiki razpravljajo o metafori pravzaprav z metaforo samo.
 
==== Primer ====
 
{{navedek|Reveži so črnci Evrope}}
 
 
 
{{navedek|Najin odnos je prišel do slepe ulice}}
 
 
je stavek, ki ni nujno vzet iz književnosti, saj ga lahko slišimo precej pogosto. Podobnih primerov te tako imenovane "konceptualne metafore" je nič koliko. Lakoff pokaže, kako pojmujemo ljubezen kot potovanje, v kateri sta ljubimca popotnika, ljubezenski odnos vozilo, skupni smotri so cilji potovanja, težave v odnosu pa ovira v potovanju. Uporabljajoč to paradigmo - Lakoff uporabi besedo "mapping" - iz enega področja preidemo na drugo, v tem primeru iz ljubezni na potovanje. Vsako primerjanje (vsaka paradigma) sledi vzorcu (je stalni vzorec konceptualnih) pojmovnih povezav. (V paradigmi "ljubezen je potovanje" je odnos vozilo.)
22

urejanj