Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 20:
== Odnos do realizma ==
Postmodernizem lahko za boljše razumevanje vzporejamo z realizmom in tako poskušamo določiti njegove lastnosti. Realizem 19. stoletja je namreč bralca želel prepričati v resničnost sveta, ki ga je opisoval. Literatura naj bi bila reprodukcija resničnosti in naj bi odsevala življenje. Tako imamo že npr. že pri Jurčičevem Desetem bratu primer čiste metafikcije, ki bi jo takoj označili za postmodernistično, če ne bi vedeli, da je bil roman izdan leta 1866, zaradi česar spada v povsem drug duhovnozgodovinski kontekst. Pri določevanju metafikcije kot postmodernistične je zato potrebno biti pozoren na njen kontekst in na to, v kakšnem pomenu jo je avtor sploh uporabil.
Že v modernizmu fikcijski svet ne obstaja več objektivno, ampak je kreacija pripovedovalčeve zavesti. Realizem se je še pretvarjal, da so v romanu še resnični ljudje in da so lahko vsa njihova dejanja povezana skupaj v neko tvorbo, tj. roman. (B. S. Johnson).
Postmodernizem podira konvencijo med avtorjem in bralcem, t. i. »suspended disbelief«. Poleg tega nasprotuje dvema postavkama realističnega teksta:
- fiktivni svet, ki ga delo upodablja, obstaja v svoji celoti in je analogen resničnemu (zunajliterarnemu) svetu.
- Zgodba, ki jo upoveduje delo, kot da obstaja sama zase in nam jo pripovedovalec le podaja, ne pa je konstruira.
Svet realizma je predstavljen kot analogen našemu svetu. Naseljen je z liki, ki so popolnoma možni po zakonu verjetnega in nujnega. Situacije so take kot v našem življenju ali kot bi lahko bile v našem življenju, le da so izpeljane bolj dramaturško in da imajo večji simbolni pomen v zgodbi. Svet je tako podoben, ni pa identičen.
Barthes je opozarjal, da je tisto, kar je v pripovedi opaženo, narejeno zato, da bi bilo opaženo. V pripovedi je malo »naravnega«, ker je vse urejeno na tak način. A vse to je v realizmu zamolčano, postavljeno v oklepaj. Ne glede na to, kako objektiven skuša biti pripovedovalec, je on tisti, ki izbira sredstva, kar pomeni, da je udeležen v pripovedi, čeprav daje vtis, da ni (pripoveduje s pozicije avktorialnega pripovedovalca). Pripoved je zato vedno nekogaršnja perspektiva. Ni mogoče popisati vsega, zato je vedno potrebno tudi izbirati. Tu postane navidezna objektivnost realizma problematična in tu nastopi postmodernizem, ki želi, predvsem v svojih predstavnikih z eksplicitno metafikcijo odpraviti to sprenevedanje.
PRIMER
V Fowlesovem romanu Ženska francoskega poročnika je bralec soočen z različnimi signali, da bere izmišljeno zgodbo, ki se dogaja v 19. stoletju, kar prekinja njegovo morebitno vživetje. Po eni strani pripovedovalec opozarja, da beremo nekaj, kar si je sam izmislil: »Ne vem. Zgodba, ki jo pripovedujem je čista izmišljija. Osebe, ki jih ustvarjam, nikoli niso živele drugje kot v moji glavi, če sem se do zdaj delal, kot da poznam njihova srca in najbolj skrite misli, je tako samo, ker se držim ob času moje zgodbe obče sprejetega načina pisanja (tako kot sem prevzel tudi nekaj tedanjega besedišča in »izraza«) /…/ Toda živim v času Barthesa in Robbe-Grilleta.« (82) Po drugi strani pa izenačuje realnost in fikcijo (tudi priljubljen Borgesov prijem): »Mary ima danes, ko to pišem, pra-pra-pravnukinjo, ki je zelo podobna prednici; njeno ime pa je znano po vsem svetu, saj je ena najimenitnejših mladih igralk angleškega filma.« (Virk: Strah pred)
Fowles v svojem romanu problematizira vlogo avktorialnega pripovedovalca, ki naj bi objektivno podajal in obvladoval zgodbo, saj se naenkrat izenači z ravnjo fikcije, tako da fikcija dobi navidezen status realnosti oz. kot da dogodek iz fikcije vpliva na zunajliterarno realnost. S tem izpostavi pozicijo avktorialnega pripovedovalca (torej nekoga, ki ni udeležen v fikcijskem svetu, kreatorja fikcijskega sveta, nekoga, ki je nad, zunaj) in jo ironizira. Opozori na fiktivnost zgodbe – na to, da pripovedovalec ni nekdo onkraj zgodbe, ki jo bralcem le posreduje, ampak je v njej udeležen. Ko pripovedovalec neha transcendirati zgodbo, mu tudi ne moremo več zaupati/verjeti. Avtor, tako kaže, bralca noče prepričati v zgodbo, ukinja svoj status. Psihologija likov je le psihologija njihove dobe, ki pa v današnjem času deluje kičasto. »Tragika« zgodbe postane trivialna. (Virk: Postmoderna in mlada slovenska proza)
Postmodernizem zato poleg tega govori tudi o naravi same literature, ozavešča postopke pisanja in opozarja, da je fikcija konstrukt ter tako ruši prej omenjeno pogodbo med bralcem in avtorjem. Metafikcija je najbolj distinktivna formalna praksa postmodernističnih pisateljev.
Zaradi odsotnosti subjekta v postmodernizmu umanjka tudi psihologizacija. Ta je prisotna le kot simulacija psihologizacije, kot poskus posnemanja nekega mišljenja oz. nekega obdobja, ki pa je že minilo, in katerega mišljenje/filozofija v času postmodernizma izpadeta naivno.
Sicer pa je bila metafikcija del romana, še preden se je ta dobro razširil. Parodijo romanove predstavitve sveta najdemo v Don Kihotu Miguela de Cervantesa in Tristramu Shandyju Laurenca Sterna. Parodija v slednjem opozarja na romanovo težnjo, da naj bi podal resničnost samo, kjer so dogodki v vzročno-posledičnem odnosu. Glavni junak Tristram Shandy želi povedati zgodbo svojega življenja, a želi vsako stvar razjasniti in jo postaviti čimbolj v kontekst, tako da smo v četrti knjigi šele v prvem dnevu njegovega življenja. Tu je bralec soočen s težavo, kako sploh predstaviti nekaj tako kompleksnega in razvejanega kot je zunajliterarna realnost v fikciji.
== Teme in tehnike ==
| |||