Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 8:
== Filozofsko in duhovnozgodovinsko ozadje ==
Filozofija Nietzscheja, Husserla, Hiedeggra je vplivala tako na moderniste kot na postmoderniste. Z modernizmom se povezuje predvsem Husserlova misel, da zavest ne obstaja sama na sebi, ampak je vedno uperjena na nekaj (zavest ima vedno nekaj v zavesti). Predmeti, ki jih zavest zaznava, za človeka ne obstajajo sami na sebi, ampak obstajajo kot predmet zavesti. Husserlova fenomenologija se zaveda, da sta zavest in predmet neločljiva. Zaveda se, da je v proučevanju predmeta vanj naperjena neka zavest. Predmet zavesti torej ne obstaja sam na sebi, ampak vedno skupaj z zavestjo. Predmet sicer obstaja sam na sebi kot nekaj materialnega, v kar Husserl ni dvomil (Solomon & Higgins) a kot tak človeku ni dostopen. Človek je namreč v opazovanje vedno udeležen subjektivno, že zaradi lastnih danosti. Morda to dvojnost realnosti bolje ilustrira vprašanje: Kakšna je/Kako izgleda realnost, ko je človek ne opazuje?
Zaradi tega mora človek sprejeti postavko, da je v opazovanje predmeta vedno soudeležen, da s svojim opazovanjem pravzaprav konstruira predmet opazovanja. Husserla je tako zanimala vsebina zavesti (predmeti kot vsebina zavesti), ne pa predmeti iz naravnega sveta sami na sebi. Zanimalo ga je torej, kako se predmeti človeku kažejo, torej predmeti kot fenomeni (odtod ime fenomenologija).
Husserlova fenomenologija postavlja kot nujnost soobstoj zavesti in sveta. Stvari/predmeti niso objekti, ampak so pojavi, ker so nam posredovani šele prek naše zavesti in jih ne moremo videti samih na sebi. Oz. drugače: predmete lahko dojemamo kot pojave, ker se nam kažejo prek naše zavesti. Opazovalec je vedno vpleten v opazovanje. Vsebina zavesti so lahko predmeti iz realnosti, liki iz literature, sanje, fantazije, … Zavest je naperjena na te »objekte«, zato ti objekti obstajajo v zavesti. Zavest postane temelj resničnosti, kar je najbolje ilustrirano v modernizmu. Po drugi strani pa je to že anticipacija postmodernizma, ki v nekaterih delih izenači različne ontološke ravni obstoja – realnost, fikcija (Borges, Fowles, …).
Ena najznačilnejših lastnosti modernistične literature je tok zavesti oz. notranji monolog, ko je zavest najbolj pri sebi. Če je realizem še verjel v zmožnost stvarnega in objektivnega opisa zunanjega sveta, ki je resničen, potem modernizem v to ne verjame več. Edina resničnost in edini temelj je v zavesti in njenih vsebinah. Zunanji svet obstaja le še kot vsebina zavesti. Smeri pred modernizmom naj bi še verjele v metafizični temelj za čutno zaznavo stvarnosti, v modernizmu pa tak temelj odpade. Ne obstaja neka resničnost, ki bi bila podlaga zaznavanju stvarnega in psihičnega sveta. Edino, kar je še resnično, je zavest s svojimi psihičnimi vsebinami. Izguba temelja resničnosti pomeni radikalizacijo metafizičnega nihilizma (Kos)
Metafizični nihilizem pa se v postmodernizmu (oz.: v filozofiji postmodernizma) še zaostri, saj odpade tudi zavest kot zadnji temelj nekakšne resničnosti. Če je bil v modernizmu subjekt še močan, v postmodernizmu odpade. Subjekta tu ni več. Derrida je v svoji kritika Husserlove misli opozoril, da je notranji monolog prav tako strukturiran kot jezik in posledično posredovan, neavtentičen in zaradi tega pravzaprav oddaljen od zavesti.
Postmodernizem se zave, da je jezik medij, ki objekte opazovanja konstruira in ne nujno opisuje. Od modernizma se odmika, ker se odmika od neposredne resničnosti subjektivnih doživljajev, zavesti, (avto)biografskosti. Resničnost, ki jo upodablja, je prikazovana kot ontološko dvomljiva, neobstoječa, »neresnična« (modernizem pa je našel močno resničnost v subjektivnosti) (Kos). Nekateri drugi teoretiki, pri nas npr. Aleš Debeljak, imajo postmodernizem le za radikalizacijo modernizma, torej za ultramodernizem.
Na postmodernizem in na postmoderno stanje (teh dveh pojmov ne smemo zamenjevati) se veže veliko teorij, ki imajo skupno točko, in sicer problematizirajo odnos do resničnosti. Po Baudrillardu realno ne eksistira več, ampak se nam kaže le še kot prazna in zavajajoča simulacija. Za Bergerja in Luckmanna resničnost ni nekaj substancialnega, ampak je proizvod jezika. Hyden White in Foucault pa opozarjata, da je naše vedenje o zgodovini (torej o neki pretekli resničnosti) le narativna konstrukcija ter da se je v zgodovinopisju izbrisala meja med resničnostjo in fikcijo (J. L. Borges to izdatno tematizira v svojih kratkih zgodbah). Pomemben za razumevanje postmodernizma je Wittgenstein in njegova teorija jezikovnih iger. Wittgenstein opozarja, da jezik ne vsebuje dejanske resničnosti. Obstajajo zaznave, ki so vsem skupne, in na tej podlagi se konstruirajo različne jezikovne igre oz. konvencije. »Svet ni nekaj realnega, kar bi obstajalo zunaj jezikovnih iger. Svet nam je dan šele z jezikom in v jeziku.« Jezik torej ne odslikava/opisuje, temveč konstruira. Relativnost kakršnekoli resničnosti zunaj jezika pomeni skrajni metafizični nihilizem (Virk). Že Saussure je opozoril, da je povezava med označevalcem in označencem poljubna in da nista v nikakršni zvezi, razen tej, da ju je konvencija povezala skupaj.
»Specifičnost postmodernizma je v jeziku, ki ni več reprezentacija neke zunanje ali notranje resničnosti (v smislu zavesti), ampak lahko reflektira le sam sebe.« Ker se jeziku izmakneta tako zunanja (realizem) kot notranja (modernizem) resničnost, mu preostane le še samonanašanje, tj. samo literarno besedilo in pa jezik, ki se izkaže kot edina resničnost,« ker je pač zveza med jezikom in svetom le poljubna, nenatančna, je spoznana za malo lažno. Jezik in literatura tako lahko reprezentirata le samega sebe, ker je njuno reprezentiranje kakršnekoli resničnosti zunaj njega samega vsaj pomanjkljivo, če ne lažno.
== Teme in tehnike ==
| |||