Zamenjani pomen: Razlika med redakcijama

Danes govorimo predvsem o verskih, [[Državni simbol|državnih]] in drugih simbolih, pri čemer mislimo na otipljive predmete ali likovna znamenja (križ, polmesec, srp in kladivo, zastava …), ki pa označujejo vrsto vere, državo, nazorsko in politično pripadnost ipd. Skratka mnogo bolj abstraktne, manj otipljive reči od simbolov samih. Vsaka beseda je že sama po sebi simbol – znak za to ali ono stvar.

Pomeni, ki jih ima simbol v sodobnih umetnostnih vedah, so zelo različni. Tako pomeni v umetnostni vedi nekaj drugega kot v literarni, pa tudi tu razumejo različni teoretiki pod simbolom pogosto vsak kaj drugega. K temu je treba dodati še dejstvo, da ima beseda simbol tudi v [[Jezikoslovje|jezikoslovju]] in [[Semiotika|semiotiki]], kjer se prav tako pogosto uporablja, lahko najrazličnejše pomene. V semiotiki simbol predstavlja tip znaka, ki je z referentom (predstavljenim predmetom) povezan le dogovorno, arbitrarno. Tak je npr. jezikovni znakiznak.

V [[Literarna veda|literarni vedi]] je simbol znamenje, smiselna podoba, pomembno sredstvo pesniškega ustvarjanja; stvar, ki kaže na višji smisel, brez da bi s tem izgubila stvarno funkcijo in pomen. Simbol torej pripada dvema ravnema: v nasprotju z [[Metafora|metaforo]] (kjer je razmerje med podobo in pomenom samo začasno) ohranja to razmerje kot stalno, v nasprotju z [[Alegorija|alegorijo]] ne konstruira podobe zaradi pomena, oboje je v ravnotežju. Primer simboličnega oblikovanja je lik [[Lepa Vida|lepe Vide]] v [[Ivan Cankar|Cankarjevi drami]], ki ohranja svojo vlogo v realnem (zunanjem) dogajanju, hkrati pa osmišlja idejo hrepenenja.

[[Janko Kos (literarni zgodovinar)|Janko Kos]] je v delu ''Literarna teorija'' simbol (gr. "symbolon", kar je prvotno pomenilo razpoznavni znak ali predmet)opredelil kot literarnomorfološki pojem, ki je v najtesnejši zvezi z [[Motiv|motivi]] in [[Tema|temami]] v literarnem delu. Je sestavni del [[Vsebina|vsebine]], ne pa morda zunanje forme in v tej zunanjega stila, kot se dá trditi za metaforo. Simbol ali znamenje je torej oznaka za posebno tvorbo ali razmerje, ki se pojavlja znotraj vsebine, to pa v tesni zvezi z motivom in temo. Najprej je motiv, tj. predmet, konkreten pojav ali celo dogodek; s tem se simboli postavljajo v isto vrsto z drugimi motivi. Njihova posebnost je ta, da niso samo to, za kar se kažejo, da niso navadni motivi, ampak imajo globlji "pomen" ali "smisel". V literarnem delu prihaja motivu "smisel" praviloma iz teme, to pomeni, da šele tema iz motiva ustvari simbol. Tako je simbol tisti motiv, ki je s temo povezan na posebno nujen način, ne samo naključno ali poljubno, obenem pa tako, da tema, ki se skriva za takšnim motivom, ni čisto idejno-racionalna, temveč pretežno efektivno-emocionalna. Vsi simboli niso enaki, eni so bolj racionalni, drugi manj, a za simbol je nujno, da zveza motiva in teme ni popolnoma jasna, zato je samo napol razložljiva.