|
Danes govorimo predvsem o verskih, državnih in drugih simbolih, pri čemer mislimo na otipljive predmete ali likovna znamenja (križ, polmesec, srp in kladivo, zastava …), ki pa označujejo vrsto vere, državo, nazorsko in politično pripadnost ipd. Skratka mnogo bolj abstraktne, manj otipljive reči od simbolov samih. Vsaka beseda je že sama po sebi simbol – znak za to ali ono stvar.
Pomeni, ki jih ima simbol v sodobnih umetnostnih vedah, so zelo različni. Tako pomeni v umetnostni vedi nekaj drugega kot v literarni, pa tudi tu razumejo različni teoretiki pod simbolom pogosto vsak kaj drugega. K temu je treba dodati še dejstvo, da ima beseda simbol tudi v jezikoslovju in semiotiki, kjer se prav tako pogosto uporablja, lahko najrazličnejše pomene. V semiotiki simbol predstavlja tip znaka, ki je z referentom (predstavljenim predmetom) povezan le dogovorno, arbitrarno. Tak je npr. jezikovni znaki.
Janko Kos je tako v delu z naslovom Literarna teorija, opredelil simbol (gr. symbolon = razpoznavni znak ali predmet) kot literarnomorfološki pojem, kateri je v najtesnejši zvezi z motivi in temami v literarnem delu. Je sestavni del vsebine, ne pa morda zunanje forme in v tej zunanjega stila, kot se dá trditi za metaforo. Simbol je torej oznaka za posebno tvorbo ali razmerje, ki se pojavlja znotraj vsebine, to pa v tesni zvezi z motivom in temo. Najprej je motiv, se pravi kak predmet, konkreten pojav ali celo dogodek; s tem se simboli postavljajo v isto vrsto z drugimi motivi. Njihova posebnost je pa ta, da niso samo to, za kar se kažejo, se pravi, da niso navadni motivi, ampak imajo globlji »pomen« ali »smisel«. ▼
▲Janko Kos je tako v delu z naslovom ''Literarna teorija , opredelil'' simbol (gr. "symbolon ", kar je prvotno =pomenilo razpoznavni znak ali predmet) opredelil kot literarnomorfološki pojem, kateriki je v najtesnejši zvezi z motivi in temami v literarnem delu. Je sestavni del vsebine, ne pa morda zunanje forme in v tej zunanjega stila, kot se dá trditi za metaforo. Simbol ali znamenje je torej oznaka za posebno tvorbo ali razmerje, ki se pojavlja znotraj vsebine, to pa v tesni zvezi z motivom in temo. Najprej je motiv, se pravi kaktj. predmet, konkreten pojav ali celo dogodek; s tem se simboli postavljajo v isto vrsto z drugimi motivi. Njihova posebnost je pa ta, da niso samo to, za kar se kažejo , se pravi, da niso navadni motivi, ampak imajo globlji »"pomen «" ali »"smisel «". V literarnem delu prihaja motivu "smisel" praviloma iz teme, to pomeni, da šele tema iz motiva ustvari simbol. Tako je simbol tisti motiv, ki je s temo povezan na posebno nujen način, ne samo naključno ali poljubno, obenem pa tako, da tema, ki se skriva za takšnim motivom, ni čisto idejno-racionalna, temveč pretežno efektivno-emocionalna. Vsi simboli niso enaki, eni so bolj racionalni, drugi manj, a za simbol je nujno, da zveza motiva in teme ni popolnoma jasna, zato je samo napol razložljiva.
==Viri in literatura==
* ''Slovar slovenskega knjižnega jezika.'' Ljubljana: DZS, 2000 {{COBISS|ID=105905664}}
|
