Pesniški jezik: Razlika med redakcijama

Beseda '''figura''' izhaja iz [[latinščina|latinščine]] (''figura'' = podoba).

[[Matjaž Kmecl]] v ''Mali literarni teoriji'' pravi, da so figure vse tiste jezikovnogovorne oblike, ki tako ali drugače odstopajo od običajne rabe in so kot takšne namenjene posebnim, presenetljivim učinkom. Tradicionalna [[literarna teorija]] ločuje besedne in miselne figure.

**'''Zvočne figure''' se najpogosteje pojavljajo na osnovi čustvenega poudarjanja. Predstavljajo ponavljanje zvokov in zvočnih skupin, ki niso vezane na samostojen logično označevalni pomen. To so: soglasniški stik ([[aliteracija]]), samoglasniški stik ([[asonanca]]), polni stik ([[rima]]) in podobnoglasje ([[onomatopoija]]). Načini ponavljanja glede na učinke, ki jih je ponavljanje želelo doseči in glede na mesto ponavljanj besed v verzih so: [[anafora]], [[epifora]], mnogovezje ([[polisindeton]]) in brezvezje ([[asindeton]]).

**'''Ogovorne figure'''. Govorec je svojega poslušalca ogovarjal; od tod skupina ogovornih figur. To so: ogovor (apostrofa), [[retorično vprašanje]], vzklik (eksklamacija) in [[dialogizem]].

**'''Akumulacijske figure'''. V njih gre za ponavljanje istih enakopomenskih ali isti predmet označujočih besed. To so: ponavljanje ([[iteracija]]), pripev (refren) in kopičenje (akumulacija).