Pesniški jezik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 44:
**'''Zvočne figure''' se najpogosteje pojavljajo na osnovi čustvenega poudarjanja. Predstavljajo ponavljanje zvokov in zvočnih skupin, ki niso vezane na samostojen logično označevalni pomen. To so: soglasniški stik ([[aliteracija]]), samoglasniški stik ([[asonanca]]), polni stik ([[rima]]) in podobnoglasje ([[onomatopoija]]). Načini ponavljanja glede na učinke, ki jih je ponavljanje želelo doseči in glede na mesto ponavljanj besed v verzih so: [[anafora]], [[epifora]], mnogovezje ([[polisindeton]]) in brezvezje ([[asindeton]]).
*Miselne figure so:
**'''Ogovorne figure'''. Govorec je svojega poslušalca ogovarjal; od tod skupina ogovornih figur. To so: ogovor ([[apostrofa]]), [[retorično vprašanje]], vzklik ([[eksklamacija]]) in [[dialogizem]].
**'''Akumulacijske figure'''. V njih gre za ponavljanje istih enakopomenskih ali isti predmet označujočih besed. To so: ponavljanje ([[iteracija]]), pripev ([[refren]]) in kopičenje (akumulacija).
**'''Logične figure'''. So najbolj racionalne, razumske; najdlje od čustvenih pobud. To so: vzporedje ([[paralelizem]]), stopnjevanje ([[klimaks]]) in nasprotje ([[antiteza]]).
**'''Slovniške figure''': obrnjeni besedni red (inverzija), sodeležnost ([[silepsa]]) in napačno zaporedje ([[histerologija]]).
**'''Razširjenje figure''': opis (deskripcija), izpoved in dialog.
Vrstica 53:
 
V ''Rečniku književnih termina'' piše, da antična teorija figure deli na jezikovne in miselne figure. Jezikovne so tiste, ki se vežejo na obliko in zvok besed, miselne pa na njihov pomen. Antični teoretiki niso strogo ločevali ti dve skupini in so enkrat določeno figuro umestili v eno, drugič v drugo skupino. V jezikovne figure so umestili npr. ponavljanje, v mislene pa antitezo.
 
Glej tudi [[seznam tropov in figur]].
 
==Glej tudi==