Redakcija: 23:36, 25. april 2011 uredi Luckas-bot (pogovor \| prispevki) Boti 127.670 urejanj m r2.7.1) (robot Dodajanje: sw:Angahewa ← Starejše urejanje		Redakcija: 21:21, 17. maj 2011 uredi razveljavi Klemen Kocjancic (pogovor \| prispevki) 360.301 urejanje m slog AWB Novejše urejanje →
Vrstica 6: Suho ozračje sestavljajo (normalizirane vrednosti prostorninskih deležev po [[NASA\|Nasinih]] podatkih): * [[dušik]] (78,082687 %), * [[kisik]] (20,945648 %), * [[argon]] (0,933984 %), * [[ogljikov dioksid]] (spremenljivo, vendar približno 0,034999 %), * [[neon]] (0,001818 %), * [[helij]] (0,000524 %), * [[metan]] (0,000170 %), * [[kripton]] (0,000114 %), * [[vodik]] (0,000055 %) in * [[vodna para]] (spremenljivo, odvisno od trenutne količine vlage v zraku). Ozračje varuje [[življenje]] na Zemlji z [[absorpcija\|absorpcijo]] [[Sonce\|Sončevega]] [[ultravijolična svetloba\|ultravijoličnega]] [[sevanje\|sevanja]] in z izenačevanjem prevelikih [[temperatura\|temperaturnih]] razlik med [[dan\|dnevom]] in [[noč~~\|nočjo~~]]jo. Ker ozračje nima ostre meje in se z višino redči, ga tudi ne moremo natančno ločiti od zunanjega [[vesoljska znanost\|vesoljskega prostora]]. 75 % ozračja leži znotraj 11 [[kilometer\|km]] planetne površine. V [[Združene države Amerike\|ZDA]] vsakemu človeku, ki potuje nad višino 50 [[milja\|milj]] (80  km) dodelijo status [[astronavt]]a, drugače pa je ta meja nad 100  km. Višina 120  km označuje mejo, kjer pri vračanju [[vesoljsko plovilo\|vesoljskih plovil]] vplivi ozračja postanejo opazni. Višina 100  km (ali 62 milj) velikokrat označuje mejo med ozračjem in [[Vesolje]]m (glej [[Kármánova ločnica]]). == Temperatura in plasti ozračja == Vrstica 25: Temperatura ozračja se z nadmorsko višino spreminja. Matematično razmerje med temperaturo in višino je v različnih plasteh ozračja različno (glej tudi [[barometrska enačba]]): * [[troposfera]] - 0 - 7/17  km, temperatura z višino pojema. * [[stratosfera]] - 7/17 -– 50  km, temperatura z višino narašča. * [[mezosfera]] - 50 - 80/85  km, temperatura z višino pojema. * [[termosfera]] - 80/85 -– 400  km, temperatura z višino narašča. * [[ekosfera]] - 400 -– 2000  km. Nad 2000 [[km]] ozračja praktično ni več. Vrstica 39: == Tlak == Zračni tlak je neposredna posledica [[teža\|teže]] zraka. To pomeni, da je zračni tlak v različnih krajih in časih različen, saj se količina (in teža) zraka na Zemljo krajevno in časovno spreminja. Zračni tlak na višini približno 5  km pade za ~50 % (oziroma okrog 50 % celotne [[masa\|mase]] je razporejeno znotraj prvih 5  km). Povprečni zračni tlak na [[morje\|morski]] [[morska gladina\|gladini]] je okoli 101,3 [[kilo\|k]][[pascal\|P]] (okoli 14,7 [[funt na kvadratni palec\|funtov na kvadratni palec]] (PSI)). == Gostota in masa == [[Gostota]] zraka na morski gladini je okoli 1,2 [[kilogram\|kg]] na [[~~kubični meter\|~~kubični meter]]. Ta gostota pojema na večjih višinah enako kot narašča tlak. Celotna masa ozračja je okoli 5,1 · 10<sup>18</sup> kg, kar je zelo majhen del celotne mase Zemlje. == Različna območja ozračja == Vrstica 49: Območja ozračja lahko imenujemo tudi na druge načine: * [[ionosfera]] - območje, ki vsebuje [[ion]]e: približno mezosfera in termosfera do 550  km. * [[eksosfera]] - nad ionosfero, kjer se ozračje razredči v vesoljski [[prostor]]. * [[ozonska plast]] - ali ozonosfera, približno 10 -– 50  km, kjer se nahaja stratosferski [[ozon]]. Tudi znotraj te plasti je delež ozona prostorninsko zelo majhen. * [[magnetosfera]] - območje kjer se stikata [[zemeljsko magnetno polje]] in [[Sončev veter]]. Razteza se desetine tisočev kilometrov z dolgim repom proč od Sonca. * [[Van Allenovi sevalni pasovi]] - območja kjer število [[osnovni delec\|delcev]] iz Sonca naraste. Vrstica 63: Pred okoli 3,5 milijarde leti se je površina dovolj ohladila in tvorila skorjo, ki je bila še vedno prepredena z [[ognjenik]]i, ki so oddajali hlape ([[para\|paro]]), ogljikov dioksid in [[amonijak]]. To je vodilo do »druge atmosfere«, ki sta jo v glavnem sestavljala ogljikov dioksid in vodna para, z nekaj dušika in dejansko brez kisika. Ta druga atmosfera je imela ~100 [[množenje\|krat]] več plina kot trenutno ozračje. V splošnem verjamejo, da je [[učinek tople grede]], ki ga povzroča visok nivo ogljikovega dioksida, zavaroval Zemljo pred [[zmrzovanje]]m. V naslednjih nekaj milijard letih se je vodna para [[kondenzacija\|utekočinila]] in tvorila [[dež]] in [[ocean]]e, ki so raztopili ogljikov dioksid. Približno 50 % ogljikovega dioksida se je absorbiralo v oceane. Razvile so se [[rastlina\|rastline]], ki so s [[fotosinteza\|fotosintezo]] začele pretvarjati ogljikov dioksid v kisik. Čez čas so [[fosilno gorivo\|fosilna goriva]], [[usedlina\|usedline]] (še posebej [[apnenec]]) in [[živalska lupina\|živalske lupine]] prevzele presežek [[ogljik]]a. Pri tem se je sprostil kisik, reagiral z [[amonijak]]om in tvoril dušik. Poleg tega so tudi [[bakterija\|bakterije]] pretvarjale [[amonijak]] v dušik. Ker se je pojavilo vse več rastlin, je količina kisika zelo narasla, količina ogljikovega dioksida pa se je zmanjšala. Sprva se je kisik vezal z različnimi [[kemijski element\|kemijskimi elementi]] kot je [[železo]], kasneje pa se je nakopičil v atmosferi — kar je povzročilo [[izginotje vrst]] in nadaljnji razvoj. S pojavom ozonske plasti (zmes kisikovih [[atom]]ov) so bila [[živo bitje\|živa bitja]] bolje zaščitena pred ultravijoličnim sevanjem. Ta kisikova-dušikova atmosfera je tako »tretja atmosfera«. Vrstica 89: {{Link FA\|hr}} [[af:Aarde se atmosfeer]] [[am:ከባቢ አየር]]

Ozračje: Razlika med redakcijama