Metapodatek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 16:
<h2>FUNKCIJE METAPODATKOV</h2>
Funkcija metapodatkov je bila že večkrat definirana, zadnji model predstavitve funkcije pa je v svoji knjigi Metadata for information management and retrieval predstavil Davind Haynes – 'model petih točk'
1. Opis vira – pomembno predvsem za organizacije, ki morajo opisati svoja informacijska sredstva.
2. Iskanje vira – pomembno na vseh področjih, a najbolj na akademskem. Priskrbi verodostojne vire informacij.
3. Vzdrževanje in shranjevanje vira – pomembno za ohranjanje življenjskega cikla virov in posodabljanje podatkov.
4. Dokumentiranje lastništva in avtentičnosti vira – metapodatki priskrbijo dokaz o avtentičnosti spletnega dokumenta in dokaz o lastništvu.
5. Interoperabilnost – metapodatki služijo kot povezava me različnimi knjižničnimi in drugimi organizacijskimi sistemi.
<h2>ZGODOVINSKO OZADJE</h2>
<h3>Knjižnični katalogi</h3>
Čeprav je izraz 'metapodatek' relativno nov, izvira še iz časa slavne Aleksandrijske knjižnice, kjer je bil zaposlen Kalimah, pesnik, avtor, prvi bibliograf, kritik in prvi, ki je izoblikoval idejo o urejanju podatkov. Še danes je znan po katalogu 'Pinakes', v katerem je popisal 500 000 zvitkov knjižnice in je prvi znan primer metapodatkov. Sam katalog pa je obsegal 120 zvitkov, le-te pa je uredil po vsebini in žanru.
V Zahodni Evropi se je katalogiziranje knjižničnih zbirk sprva razvilo v cerkvenih, kasneje pa še v akademskih knjižnicah. V kasnejših letih je katalogizacija prehajala skozi različna manjša razvojna obdobja, dokler se niso v 14. stoletju v katalogih našli že podatki o nahajališču knjig, v 16. stoletju pa so se pojavili prvi abecedni katalogi. Vedeti je potrebno, da so do tega časa kataloge uporabljali le za popis imetja
Moderni katalogi segajo nazaj v leto 1791, ko je bil napisan Francoski zakonik, prvi katalogizacijski pravilnik. Katalogizacijska pravila je napisal Anothony Panizzi za British Museum Library. Objavljena so bila leta 1876. Na prelomu stoletja sta svoja katalogizacijska pravila razvila tudi American Library Association ter Library Association in the UK, kar je leta 1904 pripeljalo do sporazuma o sodelovanju in poenotenju katalogizacijskega zakonika. Le-ta je bil objavljen leta 1908.
V kasnejših letih so sledile nove različice pravilnikov (AACR (Anglo-American Cataloguing Rules); AACR, 2002a; AACR 2002b), najpomembnejša pa je AACR2.
<h3>Elektronski katalogi</h3>
Računalnike so začeli uporabljati v namene katalogizacije v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je bil ustanovljen nov format kataloških zapisov, MARC (MAchine Readable Cataloguing). Čeprav je bil MARC najprej uporabljan večinoma za hitrejšo predelavo in obdelavo listkovnih kataloških podatkov, so ga kasneje knjižnice začele uporabljati kot orodje za izmenjavo kataloških podatkov, kar je opazno zmanjšajo stroške katalogizacijskega materiala. Dostopnost MARC-a je dala povod za razvoj iskalnih katalogov, kar dandanes omogoča uporabniku iskanje informacij po katalogih, celo po več knjižničnih katalogih obenem. Kasneje so izšle nadgrajene verzije MARC-a, ki so se večinoma imenovale po državah, katere so pokrivale – USMARC, UKMARC, NORMARC… vendar pa je ta format postal mednarodno dostopen šele z uveljavitvijo MARC21.
Širjenje in uspeh elektronskih katalogov ter razvoj tekstovnih baz podatkov je porodilo potrebo po novih znanjih in veščinah, kar pa je posledično privedlo do razvoja informacijske znanosti kot znanosti. Čeprav so metapodatke najprej uporabljali v knjižničnih katalogih, so zdaj pogosti v managementu, založniški industriji, vladnih organizacijah, med statistiki in drugje. Metapodatki so koristni predvsem ker so dobro orodje za opisovanje elektronskih virov, omogočajo bolj dosledno iskanje in organiziranje le-teh virov, ter služijo pri izmenjavi podatkov med organizacijami.
| |||