Radioaktivnost: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.7.1) (robot Dodajanje: zh-yue:核衰變
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m slog AWB
Vrstica 5:
 
== Iznajdba radioaktivnosti ==
[[Radioaktivnost]] je bila prvič odkrita leta [[1896]], odkril pa jo je francoski znanstvenik [[Henri Becquerel]], medtem ko je delal na fosforescentnih materialih. Ti materiali svetijo v temi po izpostavljenosti svetlobi, zato je mislil, da se svetijo v katodnih ceveh z [[rentgenski žarki|žarki X]], ki so povezani s fosforescenco. Materiali so bili zaviti na fotografsko ploščo v črni papir in so dajali različne fosforescentne pojave na njej. Vsi rezultati so bili negativni, dokler ni bila uporabljena [[uran|uranska]]ska sol. Rezultat s temi spojinami je globoko počrnjenje. To sevanje so imenovali [[Becquerel Rays]].
 
Kmalu je postalo jasno, da počrnjenje tablice ni imelo nič opraviti s fosforescenco, saj je plošča počrnila tudi v temi. Nefosforescentne soli urana in kovinskega urana so tudi počrnile ploščo. Očitno je obstajala neka oblika sevanja, ki gre lahko skozi papir in povzroča, da plošča postane črna.
Vrstica 13:
Raziskovalci so na začetku ugotovili, da je veliko tudi drugih kemijskih elementov, ki imajo poleg urana radioaktivne izotope. Sistematično iskanje skupne radioaktivnosti v uranu rude je opravljala Marie Curie.
 
== [[Nevarnost]] [[radioaktivnost]]iradioaktivnosti ter materialov ==
 
Nevarnosti radioaktivnosti in sevanja niso bili takoj priznani. Akutni učinki sevanja so bili najprej opaženi pri uporabi X-žarkov, teste pa je opravljal električni inženir in fizik [[Nikola Tesla]], ki je namerno izpostavljal prste X-žarkom leta 1896. Tesla je nato objavil svoje stališče glede [[opekline]], ki se je je razvila in kasneje zacelila.
Vrstica 26:
== Čas razpadanja ==
 
Razpad nestabilnih jedr je povsem naključnen pojav, zato je nemogoče napovedati, kdaj bo atom v upadanju. Vendar pa je enako verjetno, da se upadanja dogajajo v vsakem trenutku. Zato je glede vzorec radioaktivnih izotopov število upadanja-dN pričakovati v majhenem intervalu dt časa. Če je N število [[atom]]ov, potem je verjetnost razpadanja (-dN / N) sorazmerna z dt.<br /><math> \left(-\frac{dN}{N} \right) = \lambda \cdot dt.</math><br /><math>t_{1/2} = \frac{\ln 2}{\lambda} = \tau \ln 2. </math><br /><br />Posebna radioaktivna upadanja na različnih stopnjah imajo svojsko konstanto upadanja (λ). Negativni predznak označuje, da se N zmanjšuje z vsakim upadanjem. Rešitev tega prvega reda diferencialne enačbe je naslednja funkcija:<br /><br /><math>N(t) = N_0\,e^{-{\lambda}t} = N_0\,e^{-t/ \tau} = N_0\,2^{-t/t_{1/2}}. \,\!</math><br /><br />Primer ko je N0 vrednost N v času nič (t = 0). Druga [[enačba]] priznava, da je razlika konstanta upadanja λ na enoto časa 1/t lahko zastopana tudi kot 1 / τ, kjer je τ čas tega procesa. Ta lastnost se imenuje časovna konstanta procesa. V radioaktivnem [[razpad]]u ta proces časovne konstante pomeni tudi povprečno življenjsko dobo do propada atomov.<br /><br /><math>\tau = \frac{1}{\lambda}.</math><br /><br />
 
Prejšnja eksponentna funkcija na splošno predstavlja rezultat [[eksponentni razpad|eksponentnega razpada]]. To pa je le približna rešitev. Prvič, eksponentna funkcija je stalno prisotna, vendar fizično N atomov razpada lahko izvede le nenegativna vrednost celega števila. Drugič, ker opisuje naključni proces je to statistično res. V večini primerov je N vrednost zelo velika, podobna avogadrovemu številu, zato je dobljena funkcija le približek.
Vrstica 32:
== Spreminjanje stopnje upadanja ==
 
Številni poskusi so pokazali, da na stopnjo upadanja naravno prisotnih radioaktivnih izotopov , ne vplivajo zunanji pogoji, kot so temperatura, tlak, kemično okolje in električna, magnetna ali gravitacijskega polja. Primerjava laboratorijskih poskusov v zadnjem stoletju, študije naravnega jedrskega reaktorja Oklo, in astrofizikalnih svetilnosti razpadlih oddaljenih supernov,ki se je pojavili že davno, močno kažejo, da so bile stopnje upadanja konstantne (vsaj v omejitvah malih eksperimentalnih napak) v odvisnosti od časa, kot tudi.<br /><br />Po drugi strani pa nekateri zadnji rezultati pa kažejo na možnost, da bi stopnje upadanja so zelo šibko odvisnost (0,1 % ali manj) na v okoljskih dejavnikih. Predlagano je bilo, da se meritve stopnje upadanja silicija-32, mangana-54 in radija-226 pojavijo malih merilna nihanja (približno 0,1 %), na katere ne vplivatudi učinek sonca in razdalja od njega.Vendar pa so bili pri meritvah meritvah
zelo dovzetni za sistematične napake-Izjema je upadanje na način znani kot zajetje elektronov z majhno število izotopov. Kemijske vezi lahko vplivajo na stopnjo zajetja elektronov v manjši meri (na splošno manj kot 1 %) glede na bližino elektronov v jedru.
 
== Razpolovna doba ==
Pogosteje uporabljen parameter je [[razpolovna doba]].Glede na vzorec radioaktivnosti, je razpolovna doba čas, potreben da polovica radioaktivnih atomov izgine. Razpolovna doba je povezana s konstanto upadanja na naslednji način:<br /><br />:<math>t_{1/2} = \frac{\ln 2}{\lambda} = \tau \ln 2. </math><br /><br />
 
 
Ta odnos med razpolovno dobo in konstanto upadanja kaže, da so visoka radioaktivna snovi hitro porabi, medtem ko se tiste snovi, ki izžarevajo slabo stanje dlje porabljajo.Razpolovne dobe radioaktivnih snovi se zelo razlikujejo med seboj, še posebej med zelo nestabilnimi radioaktivnim snovmi.
 
 
 
 
== Viri ==
Vrstica 57 ⟶ 53:
* Ndslivechart.png The Live Chart of Nuclides - IAEA in Java or HTML
* Health Physics Society Public Education Website
 
 
 
== Zapiski ==
Vrstica 65 ⟶ 59:
3. ^ The mystery of varying nuclear decay, Physics World, October 2, 2008 Physicsworld.com
4. ^ Perturbation of Nuclear Decay Rates During the Solar Flare of 13 December 2006, Astroparticle Physics, Volume 31, Issue 6, July 2009, Pages 407-411, preprint available at arXiv.org e-Print archive
5. ^ J. H. Jenkins et al., Evidence of correlations between nuclear decay rates and Earth–Sun distance, Astroparticle Physics, Volume 32, Issue 1, August 2009, Pages 42-4642–46. Preprint available at arXiv.org e-Print archive
6. ^ E. B. Norman et al., Evidence against correlations between nuclear decay rates and Earth–Sun distance, Astroparticle Physics Volume 31, Issue 2, March 2009, Pages 135-137, available online at University of California, Berkeley
7. ^ B.Wang et al., Euro. Phys. J. A 28, 375-377 (2006) Change of the 7Be electron capture half-life in metallic environments