Narodnoosvobodilni boj: Razlika med redakcijama

m
vrnjeno nesporno dejstvo (za drugega ne vem)
("antifašistična koalicij" ob aktivacijo OF ni obstajala)
m (vrnjeno nesporno dejstvo (za drugega ne vem))
[[Slika:Marshal Tito during the Second World War in Yugoslavia, May 1944.jpg|thumb|right|[[Josip Broz - Tito]] maja 1944]]
 
Narodnoosvobodilni boj je izraz, s katerim označujemo oborožen boj [[Osvobodilna fronta|Osvobodilne fronte]] (OF) in partizanskih enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim enotam na območju Jugoslavije. V času [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]], po okupaciji Jugoslavije in napadu na [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] (ko je [[Kominterna]] ukazala boj proti Tretjemu rajhu), so se nekatere zunaj-parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. 15 različnih strank in skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala stranke, kot so [[Komunistična partija Slovenije]], [[Krščanski socialisti]], [[Narodni demokrati]] - Sokoli, liberalci [[Stara pravda|Stare pravde]], ali skupine, kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Partizani so odigrali pomembno vlogo pri porazu nacizma in fašizma. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa OF ni prva začela oboroženega odpora proti okupatorju, ampak so to storili pripadniki [[TIGR|Tigra]] ([[13. maj]]a 1941), ki so se proti italijanski okupaciji slovenske Primorske borili že dalj časa.
 
V času druge svetovne vojne so pripadniki [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|Narodnoosvobodilne vojske]], ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z [[Nemci|nemškimi]], [[Italijani|italijanskimi]] ali [[domobranci|domobranskimi]] enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane.<ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.</ref>