Vrtojba: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Rokik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Rokik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 17:
 
'''Vrtojba''' je [[naselje]] v [[občina Šempeter - Vrtojba|Občini Šempeter - Vrtojba]].
Vrtojba leži na rodovitni [[goriška regija|Goriški]] ravnini na zahodnem robu Slovenije, tik ob italijanski meji in južno od [[nova gorica|Nove Gorice]], upravnega, gospodarskega in kulturnega središča Goriške oz. Severnoprimorske regije. Po zasnovi je Vrtojba tipična obcestna vas, dolga skoraj tri kilometre, razpotegnjena v smeri sever-jug in ob glavni prometnici, ki povezuje [[goriška regija|Goriško]] z Goriškim Krasom. Skozi vas teče potok Vrtojbica, ki se jugozahodno od vasi izliva v reko [[vipava(reka)|Vipavo]]. Naselje se je razvilo na stiku prodnatega Vrtojbenskega polja in ilovnatih nanosov s flišnih Vrtojbensko-Biljenskih gričev. Na teh gričih, poraslih z [[vinska trta|vinsko trto]], doseže vas tudi svojo najvišjo nadmorsko višino – 83 metrov. Na južni strani vasi proti [[miren|Mirnu]] se nahajajo velike gramoznice, ki jih upravlja Gradbeno podjetje »Primorje«.
 
Nekdanje kmečko naselje, znano predvsem po pridelovanju zgodnje zelenjave in vrtnin, se je zlasti po [[druga svetovna vojna|2. svetovni vojni]] spremenilo v delavsko-kmečko vas. Za slednje lahko rečemo, da vedno hitreje izginja in Vrtojba je priča hitremu razvoju na področju obrti. Živahna zidava stanovanjskih hiš in hitro naraščanje števila prebivalcev v zadnjem času spreminja Vrtojbo v južni primestni krak novogoriške mestne aglomeracije. Ob uradnem popisu prebivalstva leta 1991 je imela Vrtojba 2100 prebivalcev, vendar se je število v zadnjih letih še povečalo in se že približuje številki 2500. Leta 1915 je bilo v vasi skoraj tisoč prebivalcev manj. Naraščanje prebivalstva je predvsem posledica intenzivne pozidave na nekdanjem obrobju vasi (Laze, Griči), kar je v Vrtojbo privabilo veliko priseljencev. Zlasti je vabljiva ekonomsko ugodna obmejna lega (Mednarodni mejni prehod Vrtojba) in milo [[sredozemsko podnebje]].
 
==Zgodovina==
 
Kraj se prvič omenja že v začetku 13. stoletja in sicer kot Toyfa, Toyua ali Tojva v seznamu posesti Goriških grofov, fevdalnih gospodov iz [[Gorica|Gorice]] z obsežnimi posestmi tudi na Vrtojbenskem polju. Ime vasi je predslovanskega izvora, o [[etimologija|etimologiji]] je mogoče samo ugibati. Okrog leta 1350 se vas omenja v urbarjih goriških grofov kot Vertoib. V tistem času je bila danes enotna vas razdeljena na dva samostojna dela, na Gornjo in Dolnjo Vrtojbo, ki sta se združila v enotno vas šele po 1.[[Prva svet.svetovna vojna|prvi svetovni vojni]]. To ozemlje je bilo strateško izredno pomembno in najverjetneje naseljeno že v zgodnji [[Antika|antiki]], o čemer pričajo arheološki ostanki, ki so jih v sredi 19. stoletja izkopali na Markovem hribu nad [[Šempeter pri Gorici|Šempetrom pri Gorici]]. V rimskih časih je južno od Vrtojbe vodila t. i. “rimska pot”, ki je povezovala [[Oglej]] in [[Emona|Emono]], današnjo [[Ljubljana|Ljubljano]]. Za časa Frankovske države je današnje območje Vrtojbe spadalo v Furlansko marko. V cerkvenem oziru pa je bilo to območje v domeni oglejskega patriarha, ki je skrbel za pokristjanjevanje. Dne 28. aprila 1001 je nemški cesar Oton III. tudi posvetno oblast na ozemlju med Sočo in Vipavo razdelil med Oglej ter furlanskega mejnega grofa. V tej listini se sicer Vrtojba izrecno ne omenja. Nadaljnja zgodovina vasi, vsaj od leta 1425 naprej, je tesno povezana z razvojem velike šempetrske župnije, pod katero je v tistem času spadalo kar 7 vasi ali podružnic. V Goriškem deželno-knežjem urbarju iz leta 1507, ki ga hrani Državni arhiv v Gorici (Italija), se prvič pisno omenjajo tudi nekateri še danes znani vaški toponimi (Komančelo, Smete). Konec 16. stoletja je bilo v Gornji Vrtojbi 18 in v Dolnji Vrtojbi 24 družin.
Zaradi turškega prodiranja proti zahodnemu Balkanu se je v 16. in 17. stoletju veliko uskoških, to je begunskih družin naselilo prav na rodovitnem goriškem podeželju. Tukaj je prednjačila zlasti Vrtojba, ki jo nekateri zgodovinski viri, zlasti zgodovinar dr. Josip Mal, označujejo kot najbolj uskoško vas na Goriškem. Da je temu morda res tako, nam dokazujejo priimki, ki so se v vasi ohranili do danes - Lasič, Brankovič, Gorkič, Frletič, Batistič, Reščič, Mozetič…
Zaradi svoje geostrateške lege je bila Vrtojba tudi sicer deležna priseljevanja iz drugih dežel, o čemer nam pričajo prav številni priimki italijanskega, furlanskega in francoskega izvora, ki so se ohranili v Vrtojbi - Vižin, Nardin, Maraž, Vižintin, Boškin, Bufolin, Arčon, Bagon…