Leta 1785 je gledališče v Mariboru prvikrat dobilo svoj domicil. Ta je bil v Lantierijevi svobodni hiši na današnji Vetrinjski ulici. Zaradi požarne nevarnosti je kmalu spet izgubilo prostore. Grof Brandis je zagretim gledališkim diletantom – tako so tedaj rekli amaterjem – dal v uporabo dvorano v mariborskem gradu. Trajnejša rešitev je prišla leta 1805. Gledališče se je naselilo v opuščeni špitalski cerkvi sv. Duha na Cerkvenem oziroma današnjem Slomškovem trgu.
Gledališko poslopje je Maribor dobil konec leta 1851. Sezidali so ga na vogalu današnjih Slovenske in Gledališke ulice. Uglednejšo podobo je gledališče dobilo, ko so ga povezali z leta 1865 dokončanim Kazinskim poslopjem. Celoten kompleks je bil vse do razpada Avstro-Ogrske središče kulturnega in družabnega življenja mariborskih Nemcev. V njem je nekaj časa deloval znameniti avstrijski skladatelj Robert Stolz. Gledališke predstave v slovenskem jeziku, ki so ga zvečine negovali v raznih gostilniških prostorih, je doživelo lepše čase, ko so leta 1899 sezidali Narodni dom z lepo dvorano in za tem ustanovili še Dramatično društvo. To je slovenske predstave pripeljalo malone na profesionalno raven.
Z letom 1919 se je v gledališču na Slomškovem trgu začelo obdobje slovenskega poklicnega teatra. Dramo je vpeljal ravnatelj Hinko Nučič, ki so mu sledili Valo Bratina, Rado Pregarc in Jože Kovič. Med domačimi avtorji je bil vidno izpostavljen Ivan Cankar. Igrali so tudi sodobne tuje avtorje, kot sta Gorki ali Bernard Shaw. Gledališko-glasbeni repertoar je po letu 1928 zaradi finančne krize slonel predvsem na opereti. Najvidnejši osebi tistega časa sta bila skladatelj Viktor Parma in dirigent Andro Mitrović.
