Velika nagrada Tripolija 1933: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m delink, replaced: februar → februar AWB
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
Vrstica 45:
Samozavestni [[Egidio Sforzini]], predsednik lokalnega avtomobilističnega kluba, ''Automobile Club di Tripoli'' (ACT), poskusi ponovno z organizacijo dirke, tokrat na bolj ''evropskem'' dirkališču, zgledovali se je po znamenitih dirkališčih tistega časa, kot so bili [[Autodrome de Linas-Montlhéry|Montlhéry]], [[AVUS]] in celo [[Nürburgring]]. Toda proračun ni velik in je na voljo le zaradi cilja promocije kolonije, dirkališče naj bi bilo le turistična atrakcija. Med tem italijanski motošportni novinar razmišlja o novem dirkališču [[Mellaha]] in zelo popularni [[konjske dirke|konjski dirki]] ''Irish Sweepstakes'', kjer so gledalci lahko sodelovali v loteriji, glavno nagrado je dobil lastnik številke, z žrebom so jih podelili med prijavljene gledalce, ki jo je nosil zmagovalni konj. [[Giovanni Canestrini]] si je podoben sistem lahko predstavljal tudi za [[avtomobilizem|avtomobilistične]] dirke in ga je pred dirko leta 1933 predstavil [[Egidio Sforzini|Egidiu Sforziniju]], uredniku že tedaj popularne italijanske športne revije ''[[La Gazzetta dello Sport]]''. Z loterijo bi dobili dodaten denar za izgradnjo dirkališča, ki ga zdaj v veliki meri financira ACT, ob tem pa bi to prineslo veliko medijsko pozornost Tripoliju, pa tudi privabilo bi veliko število gledalcev. Sforzini je Canestrinijevo idejo sprejel, tudi ker je bil zaslužen že za format dirke [[Mille Miglia]], in si zamisli res moderno dirkališče s štartnim [[semafor]]jem, foto-elektronskim merjenjem časa ter prostornimi zgradbami tako za dirkače, kot tudi gledalce.
 
Canestrini tako s privoljenjem Sforzinija, idejo posreduje governerju Emilii de Boni, ki ga je poznal že pred [[Prva svetovna vojna|Prvo svetovno vojno]]. De Bono, ki je bil kmalu imenovan za kolonialnega ministra v vladi, je prav tako navdušen na idejo o loteriji in mu obljubi pomoč, kar je ključno za uresničitev njegove ideje, ki jo de Bono posreduje tudi višjim organom, nazadnje pa pride do [[Benito Mussolini|Benita Mussolinija]], ki se pozanima o konjski dirki ''Irish Sweepstakes'' in idejo osebno odobri. [[13. avgust]]a [[1932]] na jahti ''Nave Reale Savoia'', [[Kralj Vittorio Emanuele III]] podpiše kraljevi dekret 1147 s katerim odobri loterijo. Loterijski listki bodo prodajani po dvanajst [[Lira (Italija)|lir]], dobiček pa bo uporabljen za promocijo Libije in financiranje dirke. De Bono med tem zasede nov položaj v vladi, toda tudi novi guverner [[Pietro Badoglio]] je naklonjem loteriji. Projekta ''Lotteri dei Milioni'' in ''Corsa dei Milioni'' lepo napredujeta. Prve loterijske listke prodajo [[oktober|oktobra]] 1932, v prodaji pa so do [[16. april]]a [[1933]]. Ni znano koliko je z njihovo prodaji loterija zaslužila, vsekakor pa je bil ogromen znesek za tedanje razmere, saj je bil večji od 15.000.000 lir, kar je pomenilo kar nekaj več kot milijon prodanih loterijskih listkov. Canestrini je odredil, da gre 1.200.000 lir ACT, 550.000 lir za štartnine in nagrade ter 6.000.000 lir zmagovalcem loterije, od tega 3.000.000 za tiste, ki so imeli na loterijskem listku številko zmagovalca dirke, 2.000.000 in 1.000.000 pa za tiste, ki so imeli na loterijskem listku številko drugo oziroma tretje uvrščenega dirkača. Tudi nagrade za dirkače so bile za tiste čase zelo velike, financirale so se iz že omenjenih 550.000 lir. V tistem času so bile nagrade za dirkače na večini dirk bolj simbolične, dobilo pa jih je le prvih nekaj dirkačev, več denarja pa so dobili kot štartnino. V tem primeru pa je bilo denarja dovolj tudi za vse, ki so dirko končali pri vrhu, zato so se je udeležila praktično vsa moštva, še posebej italijanska. Torej je bilo porabljeno 7.750.000 lir, kar je morda približno polovica zasluženega denarja, za preostali denar pa ni znano, kje je končal.
 
===Žrebanje===