V [[zgodovinsko jezikoslovje|jezikoslovju ]] je primerjalna metoda tehnika za preučevanje razvoja jezikov. To zahteva uporabo dveh ali več jezikov. TaPrimerjalna metoda je nasprotna metodi notranje rekonstrukcije, ki proučuje notranji razvoj nekega jezika skozi čas. Običajno se uporabljata obe metodi skupaj ., Skupajsaj predstavljata močno sredstvo za rekonstrukcijo prazgodovinskih faz jezikov, za zapolnjevanje praznine v zgodovinskih zapisih nekega jezika, za proučevanje razvoja [[fonologija|fonoloških ]], [[morfologija|morfoloških ]] in drugih jezikovnih sistemov inter da seza potrdijopotrditev ali ovržejoovržbo hipotezehipotez o razmerjih med jeziki. ▼{{slog}}
▲V jezikoslovju je primerjalna metoda tehnika za preučevanje razvoja jezikov. To zahteva uporabo dveh ali več jezikov. Ta metoda je nasprotna metodi notranje rekonstrukcije, ki proučuje notranji razvoj nekega jezika skozi čas. Običajno se uporabljata obe metodi skupaj. Skupaj predstavljata močno sredstvo za rekonstrukcijo prazgodovinskih faz jezikov, za zapolnjevanje praznine v zgodovinskih zapisih nekega jezika, za proučevanje razvoja fonoloških, morfoloških in drugih jezikovnih sistemov in da se potrdijo ali ovržejo hipoteze o razmerjih med jeziki.
Primerjalna metoda je bila postopoma razvilarazvita tekomv 19. stoletjastoletju. Ključni so bili prispevki danskih učenjakov Rasmusa Raska in [[Karl Verner|Karla Vernerja]] inter nemškega učenjaka [[Jacob Grimm|Jacoba Grimma]]. Prvi jezikoslovec, ki je ponudilpredstavil rekonstruirane oblike iz[[indoevropski prajezik|indoevropskega prajezika]], je bil [[August Schleicher,]] inv sicersvojem vdelu ''Compendium svojider zbirkivergleichenden PrimerjavaGrammatik slovnicder znotrajnemškihindogermanischen jezikovSprachen'', prvotno objavljeniobjavljenem leta 1861.
V nasprotju s tem, kar se pogosto domneva danes, Schleicher in drugi primerjalni jezikoslovci 19. stoletja niso gledali na primerjalno metodo kot sredstvo za določitev veljavnosti jezikovnih družin, ki so jih proučevali in za katere se je štelo, da so že določenadoločene s prepletenokompleksno mrežo leksikalnih in morfoloških podobnostihpodobnosti. Značilno je Schleicherjevo pojasnilo, zakaj je naredil takrat radikalen korak in ponudil rekonstruiranih oblik:
''V dosedanjem delu je bil narejen poskus, po katerem lahko sklepamo, da je ide.indoevropski prajezik izvirni jezik, vzporeden z iz njega izhajajočimi jeziki, ki sedaj obstajajo danes. Poleg prednosti, ki jih ponuja takšen načrt, kot je takojšnje seznanjanje študentov s končnimi rezultati preiskave na bolj konkretni ravni, in s tem olajšan vpogled v naravo določenih indo-evropskih[[indoevropski jeziki|indoevropskih jezikov]], obstaja, mislim,po mojem mnenju še druga, nič manj pomembna pridobitev, namreč, da pokaže, da ni osnove za predpostavljanjepredpostavko, da so bili ne-indijskineindijski indo-evropskiindoevropski jeziki prevzeti od staroindijskih (iz [[sanskrt]]a).''
== Glej tudi ==
V prvi polovici 20. stoletja, je prepričanje, postopoma se je drži, da rekonstrukcije prispel na s primerjalno metodo, so veljavna le sredstvo za vzpostavitev genske (tj. genealoškimi) razmerja med jeziki. Ta je od takrat ostal prevladujoče stališče med zgodovinske jezikoslovce. Zato je izpodbijana le nasljedovatelji Joseph Greenberg.
[[Primerjalna rekonstrukcija]]
[[Kategorija:Zgodovinsko jezikoslovje]]
[[bg:Сравнително-исторически метод (лингвистика)]]
[[en:Comparative method]]
[[it:Metodo comparativo (linguistica)]]
[[la:Methodus historico-comparativa]]
[[hu:Rendszeres hangmegfelelések törvénye]]
[[nl:Vergelijkende methode (taalkunde)]]
[[pl:Metoda porównawcza]]
[[ta:ஒப்பியல் முறை]]
[[zh:比照法]]
| 