Solzice: Razlika med redakcijama

''Solzice'' so bile izdana leta 1949. Knjigo pa je VorancPrežih posvetil svoji materi, ki jo je imel neizmerno rad.

Izid knjige je VorancPrežih dočakal v bolnišnici ter kmalu po tem umrl.

Prva črtica z naslovom ''Solzice'' pripoveduje o Prežihovem Vorancu, ki je moral zjutraj na vsezgodaj popasti živino v Peklu. Vendar to mu ni bilo težko, a bal se je iti v Pekel, saj je bilo tam zelo grozljivo. V Peklu se je slišalo le žuborenje [[potok]]a in bilo je zelo temno. Prežihov Voranc je komaj čakal, da bi lahko odšel domov. Ko je končno le prišel domov, pa ni mogel zaspati in tako je slišal pogovor med očetom in materjo. Mati si je zelo želela solzic, ki pa so rasle le v Peklu. Kmalu zatem je VorancPrežih zaspal in zjutraj je vstal še prej, kot po navadi. Pognal se je po stezicah in kmalu je prišel do Pekla. Nabral je polno solzic ter spet zdirjal proti domu. Ko je prišel domov, se je že zdanilo in materi je podaril šopek cvetlic. Takrat je vedel, da je svoji materi izpolnil največjo željo.

Zgodba pripoveduje o [[velika noč|veliki noči]]. Prežihov Voranc je bil na ta dan zelo zaskrbljen, da se bodo odločili odpreti vse tri pisanke, saj je imel sam najmanjšo. Od sirotke je tako zahteval, da mu že kar na poti izroči pisanko in ona mu jo je res dala. Ko so se razšli, je VorancPrežih odprl podarjeno pisanko, kjer je bilo veliko denarja. Vzel je denar in ga potisnil v svojo revno pisanko. Pri srcu mu je takoj postalo težje, kajti vedel je, da se je v tistem trenutku marsičemu izrekel.

VorancPrežih je vsako jutro ob zori (pred šolskim poukom) zgodaj vstal ter odšel past [[ovca|ovce]]. Ko se je sprehajal po gozdni poti, je zaslišal ljudi. Skril se je za [[grm]], kjer je spremljal dogajanje. Ljudje so se mu začeli približevati in bolj kot so se bližali, bolj ga je bilo strah. Opazil je, da ljudje nosijo v gumbnicah rdeče [[nagelj]]e. A ljudje so kmalu videli, da se skriva. Ves v zadregi je prišel iz grmičevja. Vedel je, da so to bogati ljudje, on sam pa je bil zelo reven. Med njimi je bila lepa deklica, ki je nosila rdeč nagelj. Ker je bil ravno takrat [[prvi maj]], je VorancuPrežihu poklonila cvet. VorancPrežih tega ni nikoli pozabil in ni se več sramoval bogatih ljudi.

Zgodba pripoveduje o Prežihovem Vorancu, ki ni vedel, kako bi pozdravil gospoda, ki je šel mimo njega. V šoli so se učili pozdravljati po [[nemščina|nemško]], oče pa mu je velel, da mora pozdravljati po [[slovenščina|slovensko]]. VorancPrežih zato ni vedel, kaj naj naredi, saj mu ni mu bilo jasno, ali je gospod [[Slovenec]] ali tujec. Pozdravil ga je po nemško, saj je ocenil, da je tujec, gospod pa mu je odzdravil po slovensko. VorancPrežih je v zadregi odšel dalje in od takrat naprej ni nikoli več pozdravil po nemško.

Govori o dečku z imenom Cencelj, ki je bil reven in samosvoj. Ker je sovražil [[priimek|priimke]], so mu sošolci dali priimek Potolčeni kramoh. Kadar ga je zaslišal, je bil ves besen in začel tepsti. Imel je majhne noge, zato ga je v teku vsak premagal. Nekega dne ga je VorancPrežih zbadal s tem priimkom in tako sta skakala čez potok ter se pretepala. Ko je Cencelj hotel skočiti čez potok, se je poškodoval. VorancPrežih mu je takrat prisegel, da mu ne bo nikoli več rekel Potolčeni kramoh. Obljubil mu je, da če mu kdo še tako reče, ga bo pretepel in postala sta prava prijatelja.

Ta zgodba govori o VorancuPrežihu, ki si je zelo želel, da bi nekoč zgorela [[šola]]. Ko je pasel ovce je videl, da se je blizu šole vnel požar in je zgorela [[cerkev]], gostilna in še nekaj javnih zgradb. VorancPrežih si je tedaj še bolj želel, da bi plameni zajeli tudi šolo. Vendar tega ni dočakal. Bil je neizmerno žalosten, kajti šola ni in ni hotela zgoreti. Ko je popasel čredo, se je ves žalosten odpravil proti domu. Domov se je vrnil ves objokan. Mama ga je vprašala, kaj je narobe z njim, in ko je izvedela, se je čudila, zakaj joka.

To poglavje govori o VorančeviPrežihovi materi in o sosedovih otrocih. Sosedovi otroci so bili zelo revni. VorančeviPrežihovi materi so se smilili (bili so še čisto majhni, ko jim je umrla mati) in ko so prišli na obisk, jim je zato skuhala veliko hrane. Vsakemu je dala velik kos belega [[kruh]]a. Včasih je dala največjemu dečku kos kruha tudi za očeta. Poleg tega jim je v žepe natresla tudi suho sadje. Zato so se otroci nosili oblačila z zelo velikimi žepi. In tako je bilo iz dneda v dan, a Prežihovi otroci so bili že rahlo v skrbeh, saj so začeli sumiti, da ima njighova mati rajši sosedove otroke, kot njih. A to ni bilo res. VorančevaPrežihova mati je imela svoje otroke ravno tako rada, a je hotela biti dobra soseda, zato je pomagala tudi njim.

Pripoved govori o VorancuPrežihu , ki je moral napisati pismo. Mati je želela, da [[pismo]] napiše on, saj je znal v družini najlepše pisati. Dala mu je papir in [[črnilo]]. Narekovala mu je besedilo, on pa je čitljivo pisal. Ko je že skoraj končal, je ponesreči naredil veliko packo. Doma so imeli le ta papir, zato je bila mati zelo razočarana. VorancPrežih je hitro stekel po [[pivnik]], a packe ni mogel izbrisati. Začel je pisati naslov. Ko ga je že skorajda končal, je bilo treba napisati še kraj, kamor bo pismo poslano. A tukaj je nastal problem, saj ni vedel, ali naj napiše Klagenfurt ali [[Celovec]]. Posvetoval se je z očetom, ki je venomer uporabljal slovenski jezik in tako je napisal Celovec. Mati pa je pismo skrbno oddala v nabiralnik.

To poglavje govori o VorančeviPrežihovi babici, ki je žela [[strnišče]]. VorancPrežih se je zavedal, kako mora njegova babica služiti denar, zato se je odločil, da pojde k njej. Velel ji je, da ne sme več delati, saj je že stara in se mora malo spočiti. Rekel ji je, da bo delal namesto nje. A babica ga ni poslušala in delala naprej. Rekla mu je, da je ne zanima, saj zadnjič žanje [[ajda|ajdovo]] strnišče. Babica je zatem umrla.