Matija Čop: Razlika med redakcijama

Rodil se je v Poharjevi [[hiša|hiši]] v središču Žirovnice kmečkim staršem in postal prvorojenec zakoncema Čop. Očetu je bilo ime Matija, materi pa Elizabeta.

Poleg navedenih letnic sta Čopovo življenje zaznamovala še dva pomembna dogodka. Prvi se je zgodil leta 1807 (začetek Čopovega šolanja) in drugi leta 1820 (začetek Čopovega službovanja). Najpomembnejše življenjsko obdobje zanj, pa je bilo od leta 1831 do leta 1835., Takratko je imel najtesnejše prijateljevanje s [[France Prešeren|Francetom Prešernom]].

Nižjo in [[srednja šola|srednjo šolo]] je obiskoval v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Šolanje je nato nadaljeval v Ljubljani in na [[Dunaj|Dunaju]], kjer je tri leta študiral tedanjo »filozofijo«. Leta [[1817]] se je z Dunaja vrnil v Ljubljano in bil do leta [[1820]] bogoslovec. Nato je postal [[gimnazija|gimnazijski]] [[profesor]] na [[Reka, Hrvaška|Reki]]. Ta poklic je opravljal v letih (1820-[[1822]]) in v [[Lvov|Lvovu]] (1822-[[1827]]), kjer je bil zadnji dve leti tudi profesorski pripravnik na [[univerza|univerzi]]. Po vrnitvi v Ljubljano se je zopet moral zadovoljiti z mestom gimnazijskega profesorja. Leta [[1828]] pa je sprejel tudi mesto [[licej|licejskega]] [[knjižničar|knjižničarja]]. Poin po letu [[1831]] je opravljal le to službo.

Prvi pouk je Matija dobil (tako kakor nekaj let pozneje Prešeren) v Župniščužupnišču na Rodinah, ker prave šole takrat še ni bilo niti na Rodinah niti na Breznici. Jeseni leta 1807 je odšel v Ljubljano v prvi razred tedanje ljudske šole. Doma ni imel stika z nemščino, zato je imel v obeh razredih težave, že zaradi nemškega jezika. Zgodaj spomladi, leta 1809 pa so zaradi bližajočih se francoskih čet vse šole v Ljubljani zaprli in Čop se je vrnil domov v Žirovnico. Kakor se čudno sliši, je bila to zanj sreča. V Mostah, v sosednji vasi, je tedaj živel stari oče pisatelja [[Janko Kersnik|Janka Kersnika]], Janez Krstnik Kersnik, ki je bil sicer profesor na ljubljanskem liceju, je bil takrat star 26 let. ToTa je malega MatijaMatijo v mesecih od spomladi do pozne jeseni leta 1809 poučeval tisto snov, ki mu je v šoli delala težave, zlasti nemški jezik. VsekakorKersnik je bil Kersnik odličen učitelj, saj je bil Čop od tretjega razreda dalje vseskozi odličen učenec.

Jeseni leta 1810 se je vpisal na gimnazijo in, jo leta 1814 dokončal z najboljšim uspehom in nato v naslednjih dveh letih na ljubljanskem liceju dovršil še prva dva razreda filozofije. Že v Ljubljani se je temeljito naučil francoščine, a tudi z italijanščino pa se je seznanil že v ljubljanskih gimnazijskih razredih. Jeseni leta 1816 je odšel na Dunaj ter tamin doštudiral še tretji letnik filozofije. To je bil eden od pogojev, ki jih je Čop moral izpolniti, če je hotel postati gimnazijski [[profesor]]. To leto je temeljito izkoristil,; bil je stalni gost dunajskih knjižnic, prebral vse tisto, kar mu v Ljubljani ni bilo dostopno, in se ukvarjal z [[estetika|estetiko]]. Na Dunaju se je tudi seznanil z [[Jernej Kopitar|Jernejem Kopitarjem]], ki so ga imeli tedaj za najbolj izobraženega Slovenca.

Iz Čopovih zapiskov vemo, da se je med drugim v tem času ukvarjal tudi že s staro provansalsko trubadursko literaturo, ker so ga prav stare književnosti (že zaradi poznanja latinske in grške literature, obeh jezikov se je naučil na ljubljanski gimnaziji) nadvse privlačile., A tudi z [[angleščina|angleškim]] in [[španščina|španskim jezikom]]seznanjal se je ukvarjal že v Ljubljani in se seznanjaltudi z angleško in špansko književnostjo. Posebno ga je navdušila lepota romanskih pesniških oblik, a ne samo oblika, tudi vsebina italijanskih (že ob koncu gimnazijskih let je bral Danteja), španskih in provansalskih pesniških stvaritev, ki jih ni dojemal samo kot človek, ampak predvsem z estetskih stališč. Že zatoZato je hotel vsako delo brati v izvirniku, zatopoznati je pač moral dobro poznati tudi vse jezike, v katerih je bral tako stara kot sodobna literarna dela. Zazrtega sicer v lepoto del starih mojstrov so vse bolj privlačila tudi sodobna literarna dela v jezikih, ki jih je tedaj dokaj dobro obvladal.

Po vrnitvi z Dunaja konec poletja 1817 se je odločil za študij bogoslovja, a kot privatist. PaV tuditem ta tri leta je znal dobro izkoristiti, sajčasu se je seznanil s hebrejščino, se izpopolnil v znanju grščine, poslušal Metelkova predavanja o metriki in poetiki. Ves čas pa je čutil, da duhovniški poklic le ni zanj, zato je leta 1818 napravil potrebne izpite za profesorja na gimnaziji.

Medtem ko je čakal leta 1820 čakal na ugodno rešitev svoje prošnje za profesorja klasičnih jezikov, se mu je ponudila izjemna prilika, da se nauči portugalskega jezika. Izvedel je, da je v samostanu v Škofji Loki portugalski menih in jete mesece čakanja izrabilje izkoristil za učenje šepri enegaportugalskem jezikamenihu v živemsamostanu stikuv sŠkofji človekom, ki mu je bil ta jezik materinščinaLoki.

V jeseni leta 1820 se je MatijuMatiji uresničila želja in dobil je mesto profesorja na gimnaziji na Reki. Zaposlil se je, vendar šolanja jezikov nikoli ni opustil. Kadar se mu je ponudila priložnost za učenje novega tujega jezika, jo je le- ta nemudoma izkoristil.

Ko je Matija Čop dobil službo profesorja na gimnaziji na Reki, je tam ostal dve leti. V tem času se je posvetil nekaterim najvidnejšim zastopnikom romantične sodobne poezije: Goetheju, Lamartinu, Mooru, zlasti še Byronu, a tudi pisateljem, kakršna sta bila [[Walter Scott]] in [[Alessandro Manzoni]]. Tu naNa Reki je spoznal angleško trgovsko družino Mossington, učil pri njih učil francoščino, (tudi hčerko Mary, s katero se je želel leto pozneje (1823) poročiti, vendar mu ni uspelo).

Ker je leta 1822 Reka prišla pod ogrsko upravo, je Čop moral misliti na novo službeno mesto. Sreča mu je bila naklonjena, dobil je dobro plačano mesto na gimnaziji v Lvovu, v avstrijski Galiciji, kjer je bila tudi univerza. Pri tem so mu pomagalije pravpomagalo njegoviznanje jezikijezikov. Zanj je izvedel galicijski guverner, ki je tisto poletje obiskal [[Dalmacija|Dalmacijo]] in Reko. Navezala sta stike in Čop je s svojo prošnjo uspel. Pet let je bil v Lvovu, tri leta je poučeval klasična jezika na gimnaziji, nato pa je leta 1825 postal na lvovski univerzi suplent za klasično filologijo, a s tem mestom ni bil zadovoljen. Je pa v tem mestu navezal tesne stike s [[Poljska|Poljaki]] in se tako naučil poljskega jezika. Zraven se je poglabljal, kakor že prej na Reki, v Danteja, Manzonija, Goetheja in razumljivo, v Mickiewicza. V Lvovu se je tudi učil ruščine, poleg tega se je ukvarjal s češko poezijo. Tako se je naučil tudi slovanskih jezikov, ki jih do prihoda na Reko še ni znal.

Vemo,Matija daČop je znalbil tudiz albansko, skupaj paznanjem 19 jezikov, zato(tudi je bil Matija Čopalbanskega) najbolj izobražen Slovenec svojegatistega časa. S temi značilnostmi je vplival na svoje prijatelje in znance, še posebej na Franceta Prešerna, ki se je pod Čopovim vodstvom usmeril v uporabo romanskih pesniških oblik in v romantično klasiko.

Ker v Lvovu ni več želel ostati in ker so mu spodleteli upi in prošnje za mesto profesorja estetike in poetike na univezi (pri tem je zlasti mislil Padovo), se je obrnil na Ljubljano in zaprosil za mesto gimnazijskega profesorja. Službo je dobil, intoda seglede jeseni odpravil v Ljubljano. Toda sna pismipisma, ki jih je izmenjaval s svojimi znanci, jelahko videtisklepamo, da tudis nasvojo ljubljanski gimnazijislužbo ni bil preveč zadovoljen s svojim delom. V tem času se je Čop ukvarjal s svojimi najljubšimi avtorji, ob njih in drugih razmišljal, kako v čimbolj estetskem okviru vpeljati vse bogastvo in lepoto antičnih in starejših romanskih pesniških oblik v sodobne evropske književnosti, in to v čimbolj estetskem okviru.

Šola je za Čopa pomenila vse večji napor, obremenitve so bili zanj tudi postranski opravki, inštrukcije, s katerimi si je poskušal prislužiti denar za knjige (kakor je dela že na Reki). Svoje življenje si je predstavljal drugače, saj v nekem svojem pismu pravi: »Živim le zase in za (svoje) knjige.«

Čop je bil povezan tudi zs [[Krajnska čbelica|Krajnsko čbelico]]. V času njenega nastajanja je bil [[cenzor]], zato je zbornik lahko delno varoval pred njegovimi nasprotniki, posebno pred Jernejem Kopitarjem. Z obširnim spisom v [[nemščina|nemščini]] ''[[Slovenska abecedna vojna]]''(''Slowenischer ABC-Krieg'') je leta [[1833]] posegel tudi v [[črkarska pravda|črkarsko pravdo]]. Zavzemal se je za visoko [[slovenska književnost|slovensko književnost]], namenjeno izobražencem in zavračal mnenja, da je [[slovenščina]] primerna le za nižji sloj.

Pomembno vlogo je odigralČopovo tudi kotdelo bibliotekarbibliotekarja. Ko je leta 1828 umrl stari knjižničar licejske knjižnice Matija Kalister, je bil Čop, ki je že kot dijak na gimnaziji Kalistru pomagal pri njegovem delu, pravzaprav edini, ki je knjižnico resnično dobro poznal in jo mogel urediti. Dve leti je moral vzporedno opravljati oboje: poučevati na gimnaziji in obenem voditi knjižnico. Vso praznino, ki je nastala zaradi smrti knjižničarja licejske knjižnice, je izpolnil strokovno usposobljen Matija Čop,. kiS jetem bildelom medso vsemise Slovenci najbolj strokovno usposobljen. Tudimu gmotne razmere so se mu bistveno izboljšale., Takolažje je lahko živel, si laže nabavljal nove knjige in tudiizdatneje pomagal sorodnikom (predvsem bratu Janezu) izdatneje pomagal.

Novo delo mu je zelo ustrezalo, zato je 5. 2. 1829 zaprosil za definitivno namestitev v knjižnici. Pri tem ga je podprl tedanji gimnazijski prefekt Franc Hladnik. Šele z dekretom 8. junija 1830 je Čop postal pravi bibliotekar in ni več poučeval., Imenovanimenovan je bil za vodjo ljubljanske licejske knjižnice. Gubernijski dekret o imenovanju je bil izdan 17. avgusta, novi prejemki v višini 800 gld. letno so mu tekli od 22. septembra dalje, naslednji dan, 23.septembra 1830, pa je pri bogu in cesarju prisegel zaobljubo kot novi slovenski predstojnik - bibliotekar licejske knjižnice v Ljubljani. Zavezal se je, da bo licejsko knjižnico upravljal natanko po veljavnih predpisih, da bo skrbel za postavitev, hrambo in vzdrževanje reda med knjigami, pravilno izdeloval in vzdrževal kataloge, pazil, da bo knjižna zaloga evidentirana ter dajal bralcem na razpolago knjige, ki si jih želijo. Prisegel je, da bo za knjižnico kupoval le knjige, ki jih le- ta resnično potrebuje, da ne bo favoriziral posamičnih strok in da bo vedno delal v splošno dobro ustanove. Novega dela se je lotil z veliko vnemo.; Žeže kot namestnik je spoznal, da je knjižnično gradivo neurejeno in da bo moral marsikaj postoriti. Dotok knjig je bil slab, dolžnostni izvodi že nekaj let v ustanovo niso več prihajali, vendar so navzklic vsemu po sobah v pritličju čakali na obdelavo celi kupi knjig. Knjižnica je bila brez osnovnega in lokalnega kataloga, gradivo ni bilo označeno s signaturo in omare ne z etiketami.

Čop je tako uredil neobdelani del gradiva. Dne 20. marca 1831 pa je na gubernisjko zahtevo predložil načrt za temeljito reformo knjižnice in za novo postavitev knjižničnega gradiva. Gubernija mu je načrt odobrila in zlasti po tem dejanju je licejska knjižnica začela dobivati povsem novo podobo. O delu na podlagi svojega načrta je Čop na koncukonec oktobra leta 1833 ljubljanskemu guberniji natančneje poročal. V poročilu piše, da je končal z »novo sistematično postavitvijo celtonega knjižnega gradiva«, in nadalje, da je potem, ko je za glavno dvorano v novembru leta 1832 dobil nove knjižne omare, moral večji del gradiva prestaviti in prurediti, pri tem pa je »neprekinjeno« izdeloval tudi osnovni katalog vsega gradiva. V poročilu med drugim podrobno piše o tem, kako je moral stare, neobdelane knjižne fonde najprej očistiti prahu in trohnobe, ki staso se »desetletja« nabiralanabirali na njih, potem pa jih postaviti na ustrezna mesta in jih primerno obdelati. Celotno gradivo je bilo v tistem času shranjeno v štirih sobah s sedemdesetimi omarami, v posameznih omarah je bilo gradivo postavljeno po abecednem redu, upoštevani so bili tudi različni formati, še posebna pozornost pa je bila namenjna slovanskim tekstom, Zoisovi knjižni zbirki ter [[inkunabula|inkunabulam]]. Poročilo pa se končuje z besedami:« "Z novo in na splošno sistematično, v nekaj primerih pa z večinoma alfabetsko postavitvijo knjig, je postala uporaba knjižnice bistveno lažja. Sedaj bomo nadaljevali s sestavljanjem osnovnega kataloga.« "

Jasno je, da Čop ni delal sam, ampakizdatno mu je pomagal skriptor [[Miha Kastelic]] izdatno pomagal, (tudi s pisanjem kataložnih listkov). Celoten knjižni fond, razdeljen po strokah, pa je bil v tistem času že precejšen. V letnem poročilu za leto 1834 beremo, da je tedaj znašal 21.128 zvezkov, obetalo pa se je večje naraščanje, kajti obvezni izvodi so spet redno prihajali. Ko je leta 1835 Matija Čop utonil v Savi, je z gubernijskim dekretom 8. avgusta 1835 namestnik licejske knjižnice postal Miha Kastelic.

Matija Čop je bil knjižničar evropskega formata. Vedel je, kako je treba urediti takšno ustanovo, da bo čimbolj uporabna, in temu urejanju je skoraj sedem let posvečal vse svoje moči. In to z veseljem ter s potrebnim poznavanjem stvari. Tudi doma so se mu knjige nabirale in narasle v knjižnico, ki je na koncu štela blizu 4.000 zvezkov v skoraj vseh evropskih jezikih. Zato MatijaMatijo Čopa upravičeno štejemo za prvega slovenskega bibliotekarja in upravičeno je danes po njem imenovano najvišje priznanje na področju našega bibliotekarstva: Čopova diploma.

* Krain's Vorzeit und Gegenwart. Krainische Literatura. Krajnska Čbelica, bukvica 1-3.- Illyrisches Blatt 1833. Nr. 7,8. (Čopova objava Čelakovske kritike v nemškem prevodu in dostavek h kritiki)

ZardiZaradi svoje ustvarjalnosti, ki jo je Matija Čop izkazoval vse svoje življenje in prispeval Sloveniji ter slovenskemu narodu, imamo danes, njemu v spomin, poimenovanih kar nekaj znamenitosti.

* [[Čopova diploma]],

* OŠ Matije Čopa Kranj,

* Čopova ulica v Ljubljani,

* Knjižnica Matije Čopa Žirovnica.