Okrasni pridevek: Razlika med redakcijama

Gre za [[beseda|besedo]] ali [[besedna zveza|besedno zvezo]], ki se pojavlja ob [[samostalnik|samostalniku]] in slikovito prikaže lastnost kakega [[Predmet (slovnica)|predmeta]] in pomeni izražanje s prenesenim (nepričakovanim) pomenom. Epiteton navadno nastopa kot [[pridevnik|pridevnik]] (zato ga imenujemo tudi pesniški prilastek), včasih pa tudi kot [[samostalnik|samostalnik]]. Ima funkcijo ukraševanja, saj želimo z njim doseči umetniški namen, po tej funkciji pa je tudi dobil ime. Od navadnega [[prilastek|prilastka]] se loči po tem, da njegova funkcija ni označevalna (predmete označuje le navidezno), temveč je njegova naloga predvsem izzvati čustveni vtis. Epiteton odraža avtorjevo subjektivnost. Stilno-retorične figure v umetnostnem besedilu v grobem delimo na dve poglavitni skupini - [[figura|figure]] in [[trop|trope]]. Figure so besede v zamenjanem pomenu, delimo pa jih na preimenovanje ali [[matonimija|metonimijo]], sovzprejetje ali [[sinakdoha|sinekdoho]] in zamenjavo ali [[antonomazija|antonomazijo]]. Epiteton spada med trope (lat. tropus 'obrat', 'preobrat' - beseda). Trop označuje vsako besedo, ki je uporabljena v obrnjenem smislu. Ukrasni pridevek se uporablja v prenesenem pomenu in daje besedam samosvojo obliko, učinkovitost, barvitost in globlji pomen. Uvrščamo ga med [[metafora|moderno metaforo]] (pridevniško metaforo), ki predstavlja besedo, uporabljeno v prenesenem pomenu, besedilo jo opredeli tako, da pove nekaj drugega kakor sicer izraža. Pridevniška metafora je ujemalna samostalniška besedna zveza - vlogo izhodiščnega predmeta ima jedro, levi ujemalni prilastek pa prikazuje ciljni predmet. Ker se epiteton ujema in povezuje s samostalnikom, se pojavlja tudi v [[primera|primeri]], identifikaciji, nominalni in genitivni metafori. Metafora se je iz prvotnega območja retorike in poetike preselila v različne vede - v [[jezikoslovje|jezikoslovje]], [[literarna veda|literarno vedo]], [[psihologija|psihologijo]], [[verstva|verstva]] (''lurška Gospa''), [[politika|politiko]] in [[vojska|vojsko]] (''Dimitrij Donski''), zato jo vsaka disciplina obravnava s svojega zornega kota. Epitet je prepoznaven po tem, da je njegova funkcija širše predstavljiva. Po [[Harald Weinrich|H. Weinrichu]] je v veliki meri odvisno od konteksta, ali epiteton razloži samega sebe ali ostane nedoumljiv; močna determinacija konteksta vključuje še tako nenavadno besedo v smiselno povezavo, npr. ''cekinasta se kaplja plemenita ponuja nam prav do robu nalita'' ([[Oton Župančič|Župančič]])- v pričujočem verzu ni mišljeno vino, stisnjeno iz cekinov (kot bi morda razumeli iz dobesednega pomena), marveč rumeno in žlahtno vino, dragoceno kot cekin oz. zlato.