Okrasni pridevek: Razlika med redakcijama

- '''Stalni ali tipični''', ponavljajoči se pridevek (epiteton perpetuum - lat. perpetuus 'stalen, večen'): stalno se druži z istim samostalnikom in je sam po sebi umeven, ob imenu oz. samostalniku se pojavlja ves čas (rdeča kri, beli sneg, zlata Praga). Združuje označevalno vlogo prilastka in čustveno vlogo pesniškega pridevka, ki jo dobi s ponavljanjem. Pogosto zaznamuje lastnost, ki je vsebovana že v jedrnem primeru (npr. črna noč). Pojavlja se enako ne glede na situacijo. Pogosto ga najdemo v [[ljudsko pesništvo|ljudskem pesništvu]] (hladna voda, beli dvori), [[antična književnost|antični literaturi]] (brzonogi Ahil, belo grlo, verni sluga, svetlo orožje) in v vsakdanji govorici (dobro jutro, lahko noč). Stalne pridevke so si zaradi kake značilne lastnosti pridobile različne zgodovinske osebe in jih navadno poznamo le po teh oznakah ([[Aleksander Veliki|Aleksander Veliki]], [[Dušan Silni|Dušan Silni]], Štefan Prvovenčani, [[Rihard I. Levjesrčni|Rihard Levjesrčni]], Boleslav Drzni, Ernest Železni, Friderik S praznim žepom). Stalni pridevki so pogosto prisotni v pesništvu, npr. pri [[France Prešeren|Prešernu]] (črna zemlja, beli sneg, zlato vince, temna noč). Funkcijo epitetona - čustvenega prilastka dobijo s stalnim ponavljanjem, označevalno funkcijo pa včasih popolnoma izgubijo in ostane jim le afektivnost.

- '''Individualizirajoči pridevek''' (epiteton ornans - grš. epitheton 'pridevek', ornans 'kraseč'): v njem se velikokrat odraža avtorjeva iznajdljivost in izvirnost. Opredeljuje onkratnost označenega pojava, učinkuje nevsakdanje in zaznamuje enkratno in nezamenljivo lastnost, ki je pogosto tudi oblikovno nenavadna. Že Homer je poln individualizirajočih pridevkov (sovolična Atena, bohotno lasati in bistrooki Ahajci, dolgosenčnato kopje, lokavi Odisej, bogovom enaki Aleksandros, božanski sijajni in naglonogi Ahil), med slovenskimi pesniki jih zelo nazorno uporablja Prešeren - njegov pogosto uporabljani epiteton je mili (mili Bog, obraz mili, podoba mila, obličje milo), značilno je uporabljal tudi pridevkov rodilnik (mladosti leta, sreče jeza, upa sonce, življenja gnus, ljubezni strele), sicer pa je bil pri uporabi epitetonov zelo izviren (golj'fivo upanje, potrte prsi, sovražna sreča, prijazna smrt, kratka dolgost, temna zarja).Značilne pridevke ima tudi [[Simon Gregorčič|Gregorčič]] (največ mu pomeni zvok: krasan, svetan, miran, strastan; značilni so tudi njegovi zloženi pridevki: jasnomoder, smrtonosen, večnostalen, zvestovdan), [[Oton Župančič|Župančič]] (pri njem je navadno v ospredju podoba: bisernobel smeh, mrakoten kot, obzidane ceste, kmečka zadrega, razpaljene poljane, kristalna nedelja; pogosto s pridevki veže glagolnik: mlado hrepenenje, daljno šumenje, motno mrmranje; ali za pridevnik uporablja števnike: odjek stoter, dvojna obleka), [[Srečko Kosovel|Kosovel]] (najbolj pogosto uporablja barvne pridevke: sivo jutro, siv dan, sivi dimniki, siva bolečina, zelena priroda, zelena strast, zelena gladina, zelene borove roke, bela polt, bela puščava, bela vas, bel vrat, bel angel, bel svet, bele peruti, črn oblak, črne oči, črna cipresa, črno nebo, črna noč, črna klet, rdeč ogenj, rdeča luč, rdeče morje, modra zavesa, rjavo listje, rjave oči, srebrna pot, sinji veter, sinja tema, sinje nebo, žolto jadro). Individualizirajoči epiteton je sicer zelo značilen za moderno poezijo in je pogosto sinestezijski (npr. bisernobeli smeh), lahko bi tudi govorili o redkem epitetonu (tiha/zelena bolečina). Epiteton ornans je najpogosteje vezan na osebo.