Okrasni pridevek: Razlika med redakcijama

- '''Individualizirajoči pridevek''' (epiteton ornans): v njem se velikokrat odraža avtorjeva iznajdljivost in izvirnost. Opredeljuje onkratnost označenega pojava, učinkuje nevsakdanje in zaznamuje enkratno in nezamenljivo lastnost, ki je pogosto tudi oblikovno nenavadna. Že Homer je poln individualizirajočih pridevkov (sovolična Atena, bohotno lasati in bistrooki Ahajci, dolgosenčnato kopje, lokavi Odisej, bogovom enaki Aleksandros, božanski sijajni in naglonogi Ahil), med slovenskimi pesniki jih zelo nazorno uporablja Prešeren - njegov pogosto uporabljani epiteton je mili (mili Bog, obraz mili, podoba mila, obličje milo), značilno je uporabljal tudi pridevkov rodilnik (mladosti leta, sreče jeza, upa sonce, življenja gnus, ljubezni strele), sicer pa je bil pri uporabi epitetonov zelo izviren (golj'fivo upanje, potrte prsi, sovražna sreča, prijazna smrt, kratka dolgost, temna zarja).Značilne pridevke ima tudi [[Simon Gregorčič|Gregorčič]] (največ mu pomeni zvok: krasan, svetan, miran, strastan; značilni so tudi njegovi zloženi pridevki: jasnomoder, smrtonosen, večnostalen, zvestovdan), [[Oton Župančič|Župančič]] (pri njem je navadno v ospredju podoba: bisernobel smeh, mrakoten kot, obzidane ceste, kmečka zadrega, razpaljene poljane, kristalna nedelja; pogosto s pridevki veže glagolnik: mlado hrepenenje, daljno šumenje, motno mrmranje; ali za pridevnik uporablja števnike: odjek stoter, dvojna obleka), [[Srečko Kosovel|Kosovel]] (najbolj pogosto uporablja barvne pridevke: sivo jutro, siv dan, sivi dimniki, siva bolečina, zelena priroda, zelena strast, zelena gladina, zelene borove roke, bela polt, bela puščava, bela vas, bel vrat, bel angel, bel svet, bele peruti, črn oblak, črne oči, črna cipresa, črno nebo, črna noč, črna klet, rdeč ogenj, rdeča luč, rdeče morje, modra zavesa, rjavo listje, rjave oči, srebrna pot, sinji veter, sinja tema, sinje nebo, žolto jadro). Individualizirajoči epiteton je sicer zelo značilen za moderno poezijo in je pogosto sinestezijski (npr. bisernobeli smeh), lahko bi tudi govorili o redkem epitetonu (tiha/zelena bolečina). Epiteton ornans je najpogosteje vezan na osebo.

 

 

Župančičeva poezija je polna ponazoritvenih epitetonov. Vsebuje pridevke barve (snežnobele grudi, bele račke, girlande bele, bele čipke, bel sijaj, bele roke, srebrnoprašne tančice, srebrni prsti, srebrna čaša, srebrne kaplje, črno oko, črni vrtinci, črna pokrajina, črni oblak, črna strast, črne veje), svetlobne pridevke, s katerimi je posegal po vesoljski, pokrajinski, umetni svetlobi in bleščečih predmetih (biserni žarki, temne pokrajine, temne rože, svetla noč, mračna kupola, brezzvezdnata noč, temotne pokrajine, mračna noč, polnočni mrak, polnočne želje, sončna glorija, svetlo drevo, svetle veje, tisočoka noč, ugaslo sonce, večerni čas, večerne ure), zvočni pridevki (tiha noč, tihi gaji, plakajoč vrisk, pojoča raketa, tihi kelih, hrumeče brzice, šumeči slapovi, bučeči valovi, vreščeča harmonika, nem obup), pridevki okusa (sladke nade, sladke skrivnosti, sladak vonj, grenak vonj), sinestezijski pridevki - so manj opazni in se uvrščajo med leksikalizirane svetlobno-zvočne (črni hrup, mrzel zrak, smeh grenak, bisernobel smehfanfare svetlozvočne, duhteče fraze), verske pridevke (deviške brzice, čiste neveste, nunska srca, nebeški sončni žarek, nebeške zvezde, sveti hipi, večne sanje), personifikacijske pridevke (trudne duše, duše trpeče, duše potrte, vriskajoče duše, trudne daljave, bolne rože, ljubezen moja mlada, vest pijana, srce otožno, blodna duša, mrtvi vek, smrtni sen, mrtvo sonce, godalo prihuljeno). V Župančičevi poeziji je izbiro njegovih pridevkov nemalokrat narekovala potreba po bogati zvočni orkestraciji verza (roža mogota, večera poletnega, vrli vejevec, tajnostno trepetanje, šumeči lesovi / bučeči valovi), pisal pa je tudi dvo- in veččlenske pridevke (glas onemogel, pijan in teman; zlata, razkošna nedolžnost; brezzvezdnata, oblačna in mračna noč; visoka, tisočoka noč; pradavne, divne sanje).