Ime '''Obala okostij ''' seje severni del [[Atlantski ocean|atlantske]] obale [[Namibija|Namibije]] v [[Afrika|Afriki]] ob [[puščava|puščavi]] [[Namib]]. To ime je pojavilodobila, ko se je nekje leta 1933 zrušil pvicarskišvicarski pilot [[Carl Nauer ]] med poletom iz Kaapstada[[Kaapstad]]a v [[London ]]. ČasnikarNek [[časopis|časnikar]] je zapisal, da bodo njegove [[okostje|kosti ]] nekega dne odkrilinašli na "Obali okostij ". Nauerjevih ostankov niso nikoli našli nikoli, ime pa se je prijeloostalo. ▼Med puščavo Namib in mrzlim vodovjem Atlantskega oceana je pas belega peska. Portugalski pomorščaki so ta dela namibijske obale imenovali Peklenska obala. Zdaj je znana kot Obala okostij. Petsto kilometrov dolga ina od sonca izmučena, kot na natezalnici razpotegnjena obala je pleklenska, neusmiljena in ob vsej brezupnosti nenavadno lepa. Ko je švedski raziskovalec in naravoslovec Karl J. Andersson leta 1859 prišela na obalo, ga je stresel srh, skorajda že strah. Rekel je:"Smrt bi bila prijaznejša od izgnanstva v tako deželo." Ob pogledu iz zraka je Obala okostij nagubana v milijon zlatih sipin, ki se razprostrirajo od Atlantskega oceana proti severovzhodu do peščenih planjav v zaledju. Med sipinami trepetajo med golimi ploščami puščavske kamnine prividi. Plošče so zadnji ostanki površja, drugje prekritega s peskom, ki potuje do 15 metrov na leto. Okoli prividov bučijo in hrumijo nemirne sipine v nenavadni simfoniji, ki jo dirigira veter.
[[Portugalska|Portugalski]] [[pomorščak]]i so jo imenovali Peklenska obala, saj so okostja nasedlih in razbitih [[ladja|ladij]] razmetana po vsej obali. Zato je to ena od najbolj nevarnih in brezupnih obal na [[svet]]u. Za Obalo okostij so značilni [[vihar]]ji, nasprotni [[morski tok|tokovi]], megla in [[greben]]i, ki z nazobčanimi prsti segajo daleč v morje. Prav zaradi tega ladje nasedajo.
Ob vsej obali okostij zahrbtni nasprotni tokovi, viharji, plazeča se megla in grebeni, ki z nazobčenimi prsti segajo daleč v morje, nenehno pobirajo med ladjami poguben davek. Na stotine je zgodb o preživelih brodolomcih, ki so se privlekli na obalo, noreli od sreča, da so živi, nazadnje pa so počai umirali v peščenem viharju. Od enega konca Obale okostij do drugega so razmetani skeleti prekooceanskih linijskih ladij, vlačilcev, galej, ribiških ladij in kliparjev.
== Zgodovina ==
Veliko [[brodolomec|brodolomcev]] je priplavalo na obalo v upanju, da so se rešili. V [[peščeni vihar|peščenem viharju]] so potem počasi umirali. Suša omogoča življenje le redkim [[rastline|rastlinam]] in majhnim [[živali]]m.
Leta 1943 so na obali našli skupino dvanajstih brezglavih okostij in v bližinji opuščeni koči še otroško okostje. Na skrilni plošči je bilo napol izprano sporočilo:"Odhajam naprej proti reki 60 milj severno, če kdo najde to in mi bo sledil, naj mu pomaga Bog." Sporočilo je bilo napisano leta 1860. Doslej še nihče ni razvozlal, kdo so bili nesrečneži, kako so nasedli ob obali in zakaj so bila njihova okostja brez glav.
Novembra leta 1942 je britanska tovorna ladja Dunedin Star, na kateri je bilo 21 potnikov in 85 članov posadke, nasedla na skale 40 kilometrov južno od reke Kunene. Z motornim čolnom so prepeljali na obalo vse potnike, med njimi tri dojenčke, in 42 mornarjev.
V enem od najtežjih reševanj, kar jih je bilo, so reševalci potrebovali skoraj štiri tedna, da so našli vse brodolomce in jih varno spravili spet v civiliziran svet. Sodelovalo je vse mogoče: dve kopenski odpravi iz Wind hoeka v Namibiji, trije bombniki ventura ina več ladij. Ena od reševalnih ladij se je potopila in trije mornarji so utonili.
== Ime "Obale okostij ==
▲Ime Obala okostij se je pojavilo, ko se je nekje leta 1933 zrušil pvicarski pilot Carl Nauer med poletom iz Kaapstada v London. Časnikar je zapisal, da bodo njegove kosti nekega dne odkrili na "Obali okostij". Nauerjevih ostankov niso našli nikoli, ime pa se je prijelo.
== Veter kipari ==
Onkraj obalnih sipin štrlijo iz puščavskih kot prividi skale, ki jih je veter v več kot 700 milijonih let izdolbel in preluknjal v osupljive like. Nekatere so podobne orjsškim, nekoliko zveznjenim gobanom. Skala Lobanja ob spodnjem toku reke Munutum ima lobanjast obliko in votle očesne votline, s katerimi bolšči prek peščene pustinje.
{{geo-stub}}
|
