|
V Sloveniji je bilo leta [[1951]] čutiti močan tok sprememb v takratnem mladinskem gibanju. Tako je bil [[22. april]]a v takratni kinodvorani Union, takratni najbolj priznani in razkošni dvorani v Ljubljani, ustanovni zbor ''Združenja tabornikov Slovenije'' (kasneje preimenovana v Zvezo). Na tem ustanovnem zboru je bil za prvega starešino izvoljen [[Živko Lovše]], ki je kasneje postal tudi starešina Bičkove skale ([[1956]]). Že takrat je za [[Bežigrad]]om študent medicine Lazar Milosavljevič, ki je bil član Starešinske uprave zveze, našel skupino štirih gimnazijcev, ki so imeli željo po taborništvu.
Tako so [[3. julij]]a 1951 so za Bežigradom dobili prvi vod tabornikov, ki pa je bil neposredno povezan z Starešinsko upravo zveze. Še isti mesec so trije člani odšli na tabor v [[Iški Vintgar]]. Ti trije Bežigrajčani so bili: Roman Serša, Tone Plevčak ter Roman Mlakar.
[[7. avgust]]a sta dva Bežigrajčana, Janez Meden in Roman Mlakar odpotovala s skupino slovenskih tabornikov na prvi vodniški tečaj v zgodovini taborništva. Tečaj je vodil Živko Lovše. Tečaj je predhodnik današnje [[Taborniški center Gozdna šola|Gozdne šole]].
Oktobra 1951 je vod prerasel v družino, ki je štela že 45 članov. Prvo ime družine je bilo ''Planinski orel'', njen glavar (starešina) pa je bil Roman Mlakar. Leta 1952 se je družina preimenovala v ''Sivi grizli''. Družina Planinski orel oziroma Sivi grizli je bila sestavni del [[Zmajev Rod|Zmajevega rodu]] od njegove ustanovitve 4.11.1951 pa vse do ustanovitve Rodu Bičkova skala 3. marca 1953.
Zmajev rod je ime dobil prav na predlog Romana Mlakarja. Težko je reči točno kdajKdaj je nastala zamisel o ustanovitvi rodu ni povsem jasno, vendar pa je jasno, da je bila prelomnica prav taborjenje ob [Sora|[Sori]] leta 1952. Vendar pa to ni bil tabor v organizaciji tabornikov, ampak je bil to tabor v organizaciji Mestnega pionirskega sveta Ljubljana.
Jeseni 1952 se je ustanovilaustanovljena družina ''Bobri'' ter klub ''Hrast''. Tako so nastalinastanejo pogoji za ustanovitev rodu na severnem delu Ljubljane. Priprave so potekale od pozne jeseni 1952 do pomladi 1953. Ustanovni zbor novega rodu je bil 8. marca v osnovni šoli ob Vodovodni cesti. Za prvega starešino je bil izvoljen [[Leopold Babšek]], za načelnika pa [[Pavle Lešnjak]].
===Obdobje v Jugoslaviji===
[[Slika:RBS 07.jpg|thumb|120px|Po koncertu Slovenskega okteta]]
Tako so za njih peli člani [[Slovenski oktet|Slovenskega okteta]] (1974), na samem koncertu pa je bil prisoten [[Sergej Kraiger]], ki je bil prvi starešina tabornikov Jugoslavije in takratni predsednik skupščine SR Slovenije ter [[Lidija Šentjurc]], članica Sveta federacije Jugoslavije. Slovenski oktet nam je po koncertu slavnostno predal izkupiček od vstopnic ter s tem pomagal k izgraditvi doma Črički. Poleg Slovenskega okteta je zemljišče podarila občina Bežigrad, Jelovica pa je zgradila hišo s popustom.
Seveda pa so tudi Bičkovci kar nekaj let zbirali star časopis.
V začetku devetdesetih se je pojavilo veliko različnih društev in mladinskih gibanj. Zaradi velike ponudbe na trgu mladinskih organizacij je odredu, ki se je medtem po skoraj štiridesetih letih zopet preimenoval v rod, zgodil velikanski upad članstva. V verjetno največji krizi v zgodovini rodu, je članstvo rodu štelo skromnih sedemnajst članov, kar je verjetno komaj za en večji vod v zlatih časih rodu, ko je bilo članstvo na višku – več kot tristo članov. Ostali so le nekateri posamezniki iz kluba Bobri, nekaj članic Bouh ter vod Kvačilung.
Del Kvačilung (Srečko Matič in Robert Tell - Šmeki) so se odločili, da številko sedemnajst spreobrnejo v številko enainsedemdeset, kar jim je po dobrih treh mesecih tudi uspelo. To je bil vsekakor čas voda Kvačilung, ki ga je uspešno krmaril Tadej Pugelj - Pugy, ob podpori kluba Bouhe pod vodstvom Marjana Hrovata. Vidni član Kvačilung je bil tudi zdajšnji, sicer pa dolgoletni, starešina Jaka Fortuna - Jack.
[[Slika:RBS 12.jpg|thumb|120px|Del voda Kvačilunge]]
Medtem so se rodu pridružili preostali člani ugaslega odreda Posavski kurirji.
Udeležili so se tudi prvega tečaja za inštruktorje, ki je bil organiziran v Sloveniji ter tako postali prvi inštruktorji pod okriljem ZTS. V preteklih letih so se na inštruktorskem področju kar izkazali, saj so imeli v povprečju največ inštruktorjev na člana.
[[Slika:RBS 14.jpg|thumb|120px|Bičkovci kot del vodstva na Zletu v Velenju]]
Seveda paNadaljevali so nadaljevali tradicijo odreda Posavski Kurirji ter nadaljevali z organizacijo tekmovanja Spust po Ljubljanici. Kasneje so celo soustanovili tekmovanje Kanu turneja, ki je združevalo več podobnih tekmovanj po celotni Sloveniji.
[[Slika:RBS 15.jpg|thumb|120px|Družina Kojoti]]
Tudi na mestnem področju so bili aktivni. Tako so pomagali ustanoviti mestnoMestno zvezo tabornikov znano tudi kot MZT Ljubljana. Eden najvidnejših tabornikov v Ljubljani je bil prav takratni starešina rodu Matej Gnidovec - Čebela. V prvi polovici devetdesetih je iz voda ''Fragol'' izšel še eden zelo uspešen vod, ki je imel v svojih vrstah skoraj vse vodnike. Ta vod se je imenoval ''Sokoli'', krmaril pa ga je Robert Tell - Šmeki, članica pa je bila kasnejša dolgoletna načelnica Maja Gnidovec (prej Širca).
Nekako sočasno z nastankom Sokolov so se preselili tudi na nov taborni prostor pri [[Mirtoviči]]h, kjer taborijo še danes. V kuhinji že vrsto let kuha Stanka Grebenc - Mama Stanka, ki ima najdaljši taborniški kuharski staž v Sloveniji. Začeli pa so veliko potovati. Tako so se udeležili prvega Evropskega jamboreea (beri zleta) v Drontnu in leto dni kasneje še svetovnega prav tako v Drontnu ter Moota (tabora PP-jev) na Švedskem.
Pomagali so organizirati prvi zlet tabornikov v samostojni Sloveniji ter se tudi zelo vidno udeležili drugega in tretjega. Imeli pa so celo svoj mednarodni tabor. Deset dni so gostili [[BelgujaBelgija|Belgijske]] tabornike ter si izmenjali veliko izkušenj. Organizirati so uspeli tudi več tečajev, med katerimi pa je bil Tečko (TEčaj KOjotov) najpopularnejši, saj so imeli udeležbo na njih vedno vsaj devetdeset odstotkov ciljne skupine. To so bili časi, ko so bili zelo aktivni člani vodov ''Zelenci'' in ''Butnskala'' (katerega članica je bila kasnejša načelnica Ada Stele) ter družine ''Kojoti''.
Ker pa očitnoso ob vsakem prehodu v novo desetletje izgubijoizgubli veliko število starejših aktivnih članov, so se na prehod tisočletja kar dobro pripravili. Tako so že leta 1997 z združitvijo dveh vodov v vod Ščupri naredili velik korak, saj je bil prav ta vod gonilna sila rodu ob prehodu v novo tisočletje. Tako je del voda, skupaj s starejšimi, leta 1999 odvihral na potep s kombijem po Evropi.
Ko pa so jih ob prelomu tisočletja zapustili vidni aktivni člani, so prav Ščupri ob pomoči preostalih »starejših« članov pripeljali rod do praznovanja 50-letnice delovanja.
Za petdeset let uspešnega dela so ob dnevu zmage prejeli plaketo glavnega mesta Ljubljane, za kar so zaslužne vse generacije Bičkovcev.
Glasilo Čri-Čri<ref>{{navedi splet|url=http://www.rbsarhiv.info/cricriinbilteni.htm|title=Glasilo Čri - Čri}}</ref> je bilten Bičkovcev že mnogo let. Sprva je izhajal kot glasilo čete ''Črički'', kasneje pa je prerasel v vsebičkovsko glasilo. Za njegovo rojstvo se šteje leto 1973, pa čeprav je bilten izhajal že prej, vendar v takšnem obsegu (5 izvodov) da ni dosegel niti vseh vodnikov, kaj šele članov.
Izhaja po občasno, zato je včasih med posameznima številkama tudi par let premora. Pa vendarle, Čri Čri je pogled na dogajanje v rodu. So pa Bičkovci posebni tudi po štetju Čri Čri-ja. Verjetno so edini v Sloveniji, ki imamo kar tri biltene s številko 1. Prvič je bilo normalno, da so jo poimenovali 1, ko so jo drugič poimenovali 1, so si rekli nova država - novo štetje, ko pa so jo poimenovali še tretjič, pa je bil edini razlog ta, da nobeden več ni vedel za katero zaporedno številko naj bi sploh šlo. Čri - Čri številka 14 nije namrečizšel nikoliv izšel,zelo paomejeni čepravnakladi ter šele v tretjem poizkusu. Pred tem sta bila narejena kar dva osnutka zanj (v različnem obdobju) in nikoli izdana.
Seveda pa so do sedaj izdali še mnogo drugih priložnostnih biltenov. Obstajajo vodova in družinska glasila ter glasila raznih rodovih odprav.
[[Slika:Spust po LJ 2010.jpg|thumb|120px|Spust po Ljubljanici 2010]]
Akcija "Spust po Ljubljanici" ima za seboj večletno tradicijo,. sajDo josedaj letosje bila organiziramoorganizirana že petnajstičšestnajskrat. Zamisel se je rodila leta 1987, ko smoso po nekakšnem vzoru sesterske akcije "Kanu ščuka zlet" (sedaj Ščukanujanje) na Cerkniškem jezeru nekaj posebnega hoteli napraviti tudi na Ljubljanici. Tako je leta 1988 Spust prvič zaživel v organizaciji odreda Posavski kurirji. Seveda na reki klasične orientacije ni bilo, vendar pa je bilo v tekmovanje poleg hitrostne etape vpletenih še nekaj spretnostnih veščin in poznavanja Ljubljanice.
Udeležba je bila na začetku majhna, posadk pa je bilo vsako leto več. in pravPrav to nasjih je vodilo k boljši organiziranosti in večji promociji same akcije. Tudi ekipa se je okrepila s svežimi idejami tabornikov rodu Bičkova skala (saj se je odred Posavski kurirji priključil Bičkovcem), ki so na večini preteklih Spustov kot tekmovalci nabirali praktične izkušnje s proge. Tako je Spust leta 1992 dobil novo podobo. Veliko različnih sponzorjev, kanu za glavno nagrado, družabni piknik po akciji in vključevanje medijev so botrovali k večji udeležbi posadk, ob progi pa ni manjkalo niti gledalcev.
Vključitev "Ekofore" je pomenila širitev akcije v bolj ekološke vode (prve takšne med taborniki), saj se v kanujih na cilj vedno pripelje prav pisan svet smeti.
Vrhunec je Spust doživel leta 1993, ko se je akcije udeležilo kar 38 posadk, imeli smoso plavajočo radijsko ekipo RGL, v živo smoso se javljali na Valu 202, na Kanalu A smoso imeli polurno reportažo, na TV Slovenija so o njej poročali na TV Dnevniku, o nasakciji so poročali vsi večji tiskani mediji. Ker pa je tistega leta Ljubljana praznovala 850 let prve omembe mesta, smoso v sklopu praznovanja priredili tudi skupinski nočni spust z baklami in lampioni okrašenimi čolni v staro Ljubljano.
Z menjavo genaracij v rodu ter pomanjkanjem organizatorjev smoso se po Spustu leta 1997 zavestno odločili, da bomo naredili kratek premor za leto ali dve. Toda ta kratek čas je trajal celih devet let. Odločno preveč.
V začetku novega tisočletja smoso se večkrat pogovarjali, da bi oživitev Spusta po Ljubljanici v taborništvo prinesla nekaj svežine. Tekmovanja, kjer so se taborniki merili v veslaških spretnostih in orientaciji na vodi, so namreč ugasnila konec 90ih let. Imeli smoso ideje in želje, manjkala pa namjim je vžigalna vrvica.
Pozimi leta 2006 so nas presenetilijim taborniki Rodu Tršati tur, ki so predlagali, da bi spomladi istega leta soorganizirali Spust. To priložnost smoso zaradi polnega koledarja žal izpustili, zato so akcijo po skoraj desetih letih obudili in vpeljali prav oni. Naslednji dve leti pa smoso precej uspešno sodelovali. Leta 2009, po celih dvanajstih letih, pa smoso Spust zopet prevzeli na lastna pleča in si obljubili, da ga ne bomo opustili, vse dokler bo med taborniki zanj dovolj zanimanja.
Letošnji Spust boleta tako2010 je bil jubilejen, že petnajsti po vrsti. Osvežili smoso ga z novo grafično podobo, novo spletno stranjo, s prepletanjem nalog iz preteklosti in sedanjosti, z biltenom ter s povečanim nagradnim skladom. Prav tako smoso cilj in nekatere naloge prestavili v center Ljubljane, saj želimoso želeli taborništvo in naš rod še bolj predstaviti Ljubljančankam in Ljubljančanom.
==Starešine in načelniki==
| 