Wikipedija

Velika nagrada Francije 1906: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m →‎Zunanje povezave: {{Link FA|en}}
m tn./slovnica
Vrstica 30:
| Third_Country = FRA
}}
'''[[Velika nagrada Francije]] 1906''' ({{jezik-fr|9e Grand Prix de l'Automobile Club de France}}) je bila [[motošport|avtomobilistična]] dirka, ki je potekala [[26. junij|26.]] in [[27. junij]]a [[1906]] na zaprtih javnih cestah v okolici [[Le Mans]]a. Dirko je organiziral francoski ''Automobile Club de France'' (ACF) kot poskus vzpodbude francoske avtomobilske industrije in kot alternativa dirkam [[Gordon Bennet Cup v avtomobilizmu|Gordon Bennet Cup]], ki so omejevale število sodelujočih na državo, ne glede na velikost njene industrije. Francija je imela v začetku 19. stoletja največjo avtomobilsko industrijo na svetu, kar je poskušala z dirko, brez omejevanja nastopajočih na državo, tudi poudariti. ACF je izbral stezo dolgo 103,18 km, sestavljeno predvsem iz makadamskih cest prevlečenih z [[gudron]]om, ki naj bi jo dirkači prevozili dvanajstkrat v obeh dneh, kar znese 1238,16 km skupne dolžine dirke. Na dirki, ki je skupaj trajala preko dvanajst ur, je zmagal [[Ferenc Szisz]] za moštvo [[Renault]]. [[Fiat|FIAT-ov]] dirkač [[Felice Nazzaro]] je osvojil drugo mesto, [[Albert Clément]] pa je bil tretji s [[Clément-Bayard]]om.
 
[[Paul Baras]] iz moštva [[Brasier]] je postavil [[najhitrejši krog]] dirke v svojem prvem krogu in držal prvo mesto na dirki do tretjega kroga, ko je vodstvo prevzel Szisz in ga ubranil vse do cilja. Visoke temperature so topile gudron, ki so ga pnevmatike dvigale in metale dirkačem zadaj v obraz. Zaradi tega so imeli mnogi težavo z vidljivostjo, kar je naredilo dirko še toliko nevarnejšo. Predrte pnevmatike so bile pogoste, proizvajalec pnevmatik [[Michelin]] je uvedel pnevmatike z odstranljivim [[platišče]]m, kar je močno skrajšalo čas menjave pnevmatik. To je pomagalo Nazzaru prehiteti Clémenta na drugi dan dirke, saj je FIAT to novost uporabljal, Clément-Bayard pa ne.
Vrstica 36:
Renaultova zmaga je pripomogla k povečanju prodaje podjetja v letih po dirki. Kljub dejstvu, da je bila dirka druga z nazivom [[Dirke za Velike nagrade|Velika nagrada]], pa je postala splošno znana kot prva prava dirka za Veliko nagrado. Zaradi uspeha dirke jo je ACF priredil tudi [[Velika nagrada Francije 1907|sledeče leto]], nemška avtomobilska industrija pa je leta 1907 organizirala dirko [[Kaiser preis]], predhodnico [[Velika nagrada Nemčije|Velike nagrade Nemčije]].
 
== Poročilo ==
=== Pred dirko ===
[[Slika:Gordon Bennett 1904-notext.jpg|thumb|left|[[Léon Théry]], zmagovalec dirk [[Gordon Bennet Cup v avtomobilizmu|Gordon Bennet Cup]] v letih 1904 in 1905]]
Prva dirka za [[Velika nagrada Francije|Veliko nagrado Francije]] izvira iz dirk [[Gordon Bennet Cup v avtomobilizmu|Gordon Bennet Cup]], ki jih je prirejal ameriški milijonar [[James Gordon Bennett mlajši]] od leta 1900. Z namenom vzpodbujanja avtomobilske industrije, so dirke Gordon Bennett Cup do leta 1903 postale ene najprestižnejših v [[Evropa|Evropi]].<ref name="Hodges p. 1">Hodges (1967), str. 1</ref> Njihova formula dirk na zaprtih cestah med enakovrednimi dirkalniki je nadomestila prvotni model dirk med ne reguliranimi dirkalniki po odprtih javnih cestah med mesti. Na dirkah Gordon Bennett Cup so nastopajoče dirkače imenovale posamezne države, zmagovalna država pa je pridobila pravico za prireditev dirke sledečega leta.<ref name="Cimarosti p. 19">Cimarosti (1986), str. 19</ref> Omejitev prijav je bila tri na državo, kar je pomenilo, da zelo razvita francoska avtomobilska industrija na dirkah ni mogla biti celovito zastopana. Pravila so jih izenačevala na primer s Švico, ki je imela le eno avtomobilsko tovarno, [[Mercedes]]u pa so dovoljevala celo nastop s šestimi dirkalniki, ker je imela družba tovarne tako v Nemčiji, kot tudi Avstriji.<ref name="Hilton p. 15">Hilton (2005), str. 15</ref> Francoska avtomobilistična zveza (ACF) je pred vsakoletnim tekmovanjem priredila kvalifikacijsko dirko, leta 1904 se je na primer devetindvajset nastopajočih borilo za tri prosta mesta.<ref name="when?">{{cite web|url= http://forix.autosport.com/8w/f06.html|title= The first Grand Prix|author= Leif Snellman|work= 8W|publisher= FORIX|date= 2002-05-27|accessdate= 2011-01-28|language=v angleščini}}</ref>
 
Ko je [[Léon Théry]] zmagal na dirki Gordon Bennett Cup leta 1904 za [[Richard-Brasier]], je francoska avtomobilska industrija ACF predlagala spremembo formata dirke za leto 1905, ki bi tudi potekala istočasno kot dirka brez omejitev po državah.<ref name="Hodges p. 1"/> ACF je sprejel pobudo, toda namesto odprave omejitve po državah, so predlog spremenili v omejitev glede na velikost avtomobilske industrije posameznih držav. Po predlogu ACF bi Francija dobila petnajst mest, Nemčija in Velika Britanija po šest, Italija, Švica, Belgija, Avstrija in ZDA pa vse po tri.<ref name="Hodges p. 2">Hodges (1967), str. 2</ref>
 
Francoski predlog je naletel na ostro nasprotovanje avtomobilističnih zvez ostalih sodelujočih držav na dirkah Gordon Bennett Cup in na posredovanje nemških predstavnikov je bil sklican sestanek za zgladitev spora. Čeprav so delegati zavrnili francoski predlog modela za dirko leta 1905, pa so v izogib nadaljnjim sporom sprejeli predlagani sistem za dirko leta 1906. Toda po ponovni zmagi Théryja in konstruktorja Richard-Brasiera leta 1905, je organizacija tekmovanja vnovič padla na ACF, ki pa se je odločil končati z dirkami Gordon Bennett Cup in v zameno prirediti dirko v povsem lastni organizaciji brez omejitve nastopajočih, ''Grand Prix de l'Automobile Club de France''.<ref name="Hodges p. 2"/>
 
=== Steza ===
[[Slika:1906 French Grand Prix starting grid (2).jpg|thumb|right|300px|Štartno mesto za dirkače na štartno-ciljni ravnini, v ozadju glavne tribune]]
Skupna ponudba mestnega sveta [[Le Mans]]a in okoliških hotelirjev za finančni prispevek k organizaciji dirke, je ACF prepričal k izpeljavi dirke v okolici mesta,<ref name="Rendall p. 46-47">Rendall (1993), str. 46–47</ref> kjer si je lokalni ''Automobile Club de la Sarthe'' zamislil 103,18 km dolgo stezo.{{#tag:ref|Dirkališče se je uradno imenovalo »Circuit de la Sarthe«, toda edina skupna točka z današnjim dirkališče [[Circuit de la Sarthe]] je v avtomobilističnem klubu, ki jo je zasnoval, ''Automobile Club de la Sarthe'', kasneje preimenovan v ''Automobile Club de l'Ouest''.<ref name="when?"/>|group="op"}}<ref name="Clausager p. 11">Clausager (1982), str. 11</ref><ref name="Hodges p. 221">Hodges (1967), str. 221</ref> Potekala je mimo kmetijskih površin in skozi gozdove ter je bila, kot je bilo običajno v tistem času, speljana v obliki trikotnika. Začela se je v bližini vasi [[Montfort-le-Gesnois|Montfort]], od koder je potekala jugozahodno v smeri Le Mansa. Tekmovalci so v zanki ''Fourche'' upočasnili na okoli 50 km/h, ostro zavili in skozi [[Bouloire]] po bolj ali manj ravnem odseku steze nadaljevali jugozahodno proti [[Saint-Calais]]u. Mesto so obvozili po montažnem lesenem odseku steze, ki se je nadaljevala severno po naslednji stranici trikotnika. Še en lesen odsek steze skozi gozd po ozki cesti je omogočal, da so se tekmovalci v veliki meri izognili mestu [[Vibraye]], nakar so zavili severno proti predmestju [[La Ferté-Bernard]]a. Serija levih ovinkov je tekmovalce popeljala nazaj jugozahodno proti Montfortu na zadnjo stranico trikotnika, ki je bila v večjem delu ravna, le okoli mesta [[Connerré]] je bil bolj tehnično zahteven odsek steze s serijo ovinkov.<ref name="Hilton p. 16">Hilton (2005), str. 16</ref><ref name="Hodges p. 222">Hodges (1967), str. 222</ref> Dirkači so stezo prevozili dvanajstkrat v obeh tekmovalnih dveh, šestkrat vsak dan, v skupni dolžini 1238,16 km.<ref name="Hodges p. 221"/>
 
V izogib varnostnim težavam iz predhodnih dirk, ko so nekateri gledalci preblizu steze utrpeli hujše poškodbe ali celo umrli, je ACF postavil 65 km zaščitnih ograj okoli steze, predvsem v bližini mest in vasi, ter preko ulic, cest in poti, ki so se križale s stezo.<ref name="Hilton p. 16"/> Lesena odseka steze za obvoz mest Saint-Calais in Vibraye sta bila nameščena kot alternativa sistemu uporabljenem na dirkah Gordon Bennett Cup, ko so morali dirkači v mestih upočasniti na določeno hitrost in se niso smeli prehitevati.<ref name="Pomeroy p. 21">Pomeroy (1949), str. 21</ref> Nad stezo so postavili tudi več mostov za pešce, na štartno-ciljni črti v Montfortu pa glavno tribuno za 20002.000 gledalcev. Nasproti tribune je bila ulica boksov, kjer so bila nastanjena moštva in določena mesta za delo na dirkalnikih. Predor pod stezo je povezoval tribuno in bokse.<ref name="Hodges p. 222"/> Površina steze je bila v večini sestavljena iz prahu in kamenja različne velikosti, ki bi ga pnevmatike dirkalnikov lahko dvignile v zrak. V izogib oviranja vidljivosti in predrtih pnevmatik je ACF stezo po celotni dolžini prekril z [[gudron]]om. Po treningih je bil v ovinkih potreben dodaten nanos gudrona.<ref name="when?"/><ref name="Hilton p. 16"/>
 
=== Prijave in dirkalniki ===
{{quote box|quote=Če zmagamo na dirki, bomo vsemu svetu dokazali, da so francoski avtomobili najboljši. Če izgubimo, bo to le po nesreči, naši nasprotniki pa bi nam morali biti hvaležni, da smo jim v športnem duhu sploh pustili nastopiti, kljub slabemu slovesu njihovih avtomobilov.|source=''[[The Motor]]'' iz ''[[Le Petit Parisien]]''.<ref name="Hodges p. 13">Hodges (1967), str. 13</ref>|width=29%|align=right}}
 
Deset francoskih tovarniških proizvajalcev avtomobilov je nastopalo na dirki: [[Clément-Bayard]], [[Hotchkiss et Cie|Hotchkiss]], [[Gobron-Brillié]], [[Darracq]], [[Vulpes (avtomobil)|Vulpes]], [[Brasier]] (naslednjiknaslednik Richard-Brasiera), [[Panhard]], [[Automobiles Grégoire|Grégoire]], [[Lorraine-Dietrich]] in [[Renault]]. Iz Italije sta sodelovala [[Fiat|FIAT]] in [[Itala]], ob njih pa le še nemški [[Mercedes]]. Z izjemo proizvajalcev Gobron-Brillié in Vulpes, ki sta nastopala s po enim dirkalnikom, in Grégoire, ki je nastopal z dvema dirkalnikoma, so vsi ostali nastopali s po tremi dirkalniki, kar je skupaj pomenilo štiriintrideset sodelujočih dirkalnikov.<ref name="Hodges p. 14">Hodges (1967), str. 14</ref> Ameriški in britanski proizvajalci se dirke niso udeležili. Britanski so sumili, da je dirka namenjena le [[propaganda|propagandi]] francoskih proizvajalcev. Britanska revija ''[[The Motor]]'' je navajala francoski časopis ''[[Le Petit Parisien]]'' kot dokaz domnevnega pomanjkanja športnega duha.<ref name="Hodges p. 13"/><ref name="Hilton pp. 15-16">Hilton (2005), str. 15–16</ref>
 
ACF je določil maksimalno dovoljeno maso dirkalnika, brez orodja, sedeža, krilc, luči in držala za luči, na 1000 kg, dodatnih 7 kg pa je bilo dovoljenih za [[magnetnik]] ali [[dinamo]], ki je bil namenjen [[vžig]]u.<ref name="Cimarosti p. 25">Cimarosti (1986), str. 25</ref><ref name="Pomeroy p. 20">Pomeroy (1949), str. 20</ref> Pravila so tudi omejevala porabo goriva na 30 L/100 km.<ref name="Cimarosti p. 25"/> Vsa moštva so se odločila za sistem vžiga z magnetnikom in nizko napetostjo, razen moštev Clément-Bayard, Panhard, Hotchkiss, Gobron-Brillié in Renault, ki so uporabljali visoko napetostne sisteme.<ref name="Hodges p. 13"/> Mercedes, Brasier, Clément-Bayard, FIAT in Gobron-Brillié so uporabljali [[verižni pogon]] za prenos, ostali pa [[pogonska gred|pogonske gredi]].<ref name="Pomeroy p. 20"/> Vsi dirkalniki so imeli nameščene štiri-valjne motorje z delovno prostornino med 7,.433 cm³ moštva Grégoire do 18,.279 cm³ Panharda.<ref name="Hodges pp. 13-14">Hodges (1967), str. 13–14</ref> [[Izpušni sistem|Izpušne cevi]] so bile obrnjene navzgor, da bi omejili dvigovanje prahu za dirkalniki.<ref name="Hilton p. 16"/> Moštva so lahko zamenjala dirkače in opremo, toda šele na polovici dirke po koncu prvega dirke, ne pa med samim dirkanjem.<ref name="Hilton p. 22">Hilton (2005), str. 22</ref>
 
[[Michelin]], [[Dunlop Rubber|Dunlop]] in [[Continental AG|Continental]] so bili dobavitelji pnevmatik za potrebe dirke.<ref name="Hilton p. 17">Hilton (2005), str. 17</ref> Na dirki je Michelin predstavil pomembno tehnično inovacijo, ''jante amovible'', pnevmatike z odstranljivim [[platišče]]m, kar je močno zmanjšalo menjavo pnevmatike v primeru predrtja. V nasprotju s pravili na dirkah Gordon Bennett Cup, sta tu lahko le dirkač in mehanik sovoznik delala na dirkalniku med samo dirko, zato je Michelinova novost prihranila dirkaču precej časa. Konvencionalna metoda menjave pnevmatike je namreč pomenila rezanje prejšnje pnevmatike z nožem in porivanje nove pnevmatike na platišče, kar je trajalo približno petnajst minut, menjava Michelinove pnevmatike pa manj kot štiri minute.<ref name="Rendall p. 58">Rendall (1991), str. 58</ref> FIAT je na svoje dirkalnike namestil Michelinoveve gume na vsa štiri kolesa, Renaults in Clément-Bayards pa le na zadnji kolesi svojih dirkalnikov.<ref name="Hodges p. 14"/> Ker je vsako platišče prineslo k masi dirkalnika dodatnih 9 kg, si nekatera moštva, kot sta bila Itala in Panhard, tega niso mogla privoščiti zaradi prekoračitve največje dovoljene mase dirkalnikov.<ref name="when?"/><ref name="Hodges p. 14"/>
Vrstica 64:
Ceste okoli steze so zaprli za promet na dan dirke ob peti uri zjutraj.<ref name="Hodges p. 15">Hodges (1967), str. 15</ref> Žreb je med trinajstimi moštvi določil štartni vrstni red in vsakemu moštvu določil svojo številko.<ref name="lapresse">{{Citation|date = 1906-06-26|title = Une Grand Épreuve Sportive: Le Grand Prix de l'ACF|newspaper = [[La Presse (French newspaper)|La Presse]]|publication-place = Paris|volume = 73|issue = 5138|page = 1|url = http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k6037880|language = v francoščini}}</ref> Vsak od največ treh dirkalnikov vsakega moštva je dobil poleg številke še črko A, B ali C. Dirkalnike so na štartni vrsti razvrstili v dve vrsti, tiste z oznako A v eno vrsto, druge z oznako B pa v drugo. Dirkalniki z oznako C so štartali zadnji, oblikovali so enojno vrsto ob strani steze, da bi jih lahko prehiteli dirkači, ki bodo že odpeljali prvi krog. Dirkači so štartali v 90-sekundnem intervalu, z začetkom ob šesti uri zjutraj.{{#tag:ref|Za razliko od dirk Gordon Bennett Cup, tu dirkalnikov ni bilo potrebno prebarvati v [[Seznam mednarodnih obarvanj dirkalnikov Formule 1|nacionalnih dirkaških barvah]] glede na narodnost proizvajalcev (na primer modra za Francijo, rdeča za Italijo in bela za Nemčijo). Kljub temu pa je večina dirkalnikov sledilo temu.<ref name="Hodges p. 15"/>|group="op"}}<ref name="Hodges p. 15"/> [[Fernand Gabriel]], Lorraine-Dietrich, bi s številko 1A moral štartati prvi, toda ob štartu mu je ugasnil motor, ki mu ga ni uspelo ponovno zagnati preden se je naslednji dirkač [[Vincenzo Lancia]], FIAT, že odpeljal.<ref name="Pomeroy p. 21"/> Renaultov prvi dirkač, Madžar [[Ferenc Szisz]], je štartal kot tretji, za njim [[Victor Hémery]] iz Darracqa, [[Paul Baras]] iz Brasiera, [[Camille Jenatzy]] iz Mercedesa, [[Louis Rigolly]] iz Gobron-Brilliéja in [[Alessandro Cagno]] iz Itale. [[Philippe Tavenaux]] iz Grégoireja, ki bi moral biti naslednji, ni mogel štartati, edini preostali dirkač, ki dirke ni začel, pa je bil edini Vulpesov dirkalnik [[Marius Barriaux|Mariusa Barriauxa]], ki se je umaknil z dirke, ker je bil njegov dirkalnik prekoračil največjo dovoljeno maso. Zadnji izmed dvaintridesetih dirkačev, ki so štartali, »de la Touloubre«{{#tag:ref|Kot imena nekaterih ostalih udeležencev dirke, »Pierry«, »Burton« in »Mariaux«, je »de la Touloubre« [[psevdonim]].|group="op"}} je s Clément-Bayardom in številko 13C štartal ob 6:49:30 zjutraj.<ref name="Hodges pp. 13-14"/>
 
Italin dirkač [[Maurice Fabry]] je dirko začel najhitreje, prvi kilometer je prevozil v času 43,4 s, po prvem odpeljanem krogu pa je bil najhitrejši [[Jules Barillier]] z Brasierjem. Njegov čas prvega kroga 52:25,4 ga je glede na položaj na stezi pomaknil na tretje mesto, skupno na dirki pa v vodstvo. <ref name="when?"/><ref name="Hodges p. 16">Hodges (1967), str. 16</ref> Zaradi mehanske okvare je [[Fernand Gabriel]] izgubil nadzor nad svojim dirkalnikom v Saint-Calaisu, sicerki mu ga je uspelosicer jeuspelo obvladati, preden bi prišlo do hujšega trčenja, toda vseenovendar je vseeno moral odstopiti.<ref name="Hilton pp. 21-22">Hilton (2005), str. 21–22</ref> Baras je tudi po drugem krogu zadržal vodstvo, toda v tretjem krogu ga je Szisz na stezi prehitel in tudi prevzel vodstvo. V najbolj vročem delu dneva je temperatura zraka dosegla 49 °C, zaradi česar se je začel topiti gudron. To je dirkačem predstavljalo večje težave od prahu, saj so ga dirkalniki dvigali v zrak in metali v obraz dirkačem in mehanikom zadaj, občasno kljub dirkaškim očalom tudi v oči.<ref name="when?"/><ref name="Hodges p. 16">Hodges (1967), str. 16</ref> Renaultovega dirkača J. Edmonda je to še posebej prizadelo, saj mu je zaradi zlomljenih dirkaških očal v oči priletelo toliko delcev gudrona, da je bil praktično slep, njegovi poskusi menjave očal v boksih so komisarji dirke zavrnili, saj po pravilih ni bilo dovoljeno menjavati opremo v času dirke. Prav tako ga ni smel zamenjati drug dirkač, zato je po nadaljnjih dveh krogih odstopil.<ref name="Hilton p. 22"/>
 
[[Slika:Shepard_Calais_1906_FrenchGP.ogv|thumb|thumbtime=0:16|right|300px|[[Elliott Shepard]], [[Hotchkiss]], zapelje z lesenega dela steze v osmem krogu pri [[Saint-Calais]]u]]
[[Aldo Weilschott]], FIAT, je iz štirinajstega mesta v tretjem krogu napredoval do tretjega mesta v petem krogu, ko pa se je njegov dirkalnik prevrnil na lesenem odseku proge pri Vibrayeju.<ref name="Hodges p. 17">Hodges (1967), str. 17</ref> Szisz je zadržal vodstvo, ki ga je bil prevzel v tretjem krogu, do konca prvega dne, ko je tik pred poldnevom končal prvo polovico dirke s časom 5:45:30,4, 26 minut pred drugouvrščenim [[Albert Clément|Albertom Clémentom]] s Clément-Bayardom.<ref name="Hilton p. 23">Hilton (2005), str. 23</ref> Kljub počasnem začetku dirke, je dirkač FIAT-a [[Felice Nazzaro]] napredoval do tretjega mesta, 15 minut za Clémentom. Sedemnajst dirkačev je končalo prvi dan dirke, kot zadnji [[Henri Rougier]] s časom 8:15:55,0, dve in pol uri za Sziszom.<ref name="Hodges p. 17">Hodges (1967), str. 17</ref><ref name="Hilton p. 23">Hilton (2005), str. 23</ref> Vse dirkalnike so do naslednjega jutra postavili v ''[[parc fermé]]'', osvetljen del, ki so ga nadzorovali komisarji ACF.<ref name="Hodges p. 17">Hodges (1967), str. 17</ref>
 
Čas prvega dne vsakega dirkača je določal njegov čas štarta drugega dela dirke,; Sziszov čas 5:45:30,4 je tako pomenil, da je dirko začel ob 5:45 zjutraj. Po enakem sistemu je Clément štartal ob 6:11, Nazzaro pa ob 6:26. Ta sistem je omogočal, da so razlike med dirkači na stezi odražale resnično stanje na dirki skupno. Konj, ki je bil treniran za glasen zvok ob zaganjanju motorja, je povlekel dirkalnike z dirkači iz parc ferméja do štartne črte.<ref name="Hilton p. 24">Hilton (2005), str. 24</ref> Ker dirkači in mehaniki niso mogli delati na dirkalnikih vse do štartnega signala, sta Szisz in Clément takoj po štartu zapeljala v bokse na menjavo pnevmatik in servisiranje dirkalnika. Clément je postanek opravil hitreje od Szisza, Nazzaro pa se ni odločil za postanek. Tako se je Clément približal Sziszu, Nazzaro pa Clémentu.<ref name="Hodges p. 17"/> Jenatzy in Lancia, ki sta imela oba prvi dan težave z očmi, sta se odločila odstopiti in dirkalnika prepustiti rezervnima dirkačema. Tako je »Burton« prevzel dirkalnik Jenatzyja, Lancia pa je bil primoran nadaljevati v običajnih oblačilih, ker se rezervni dirkač ni pojavil do njegovega štarta.<ref name="Hilton p. 25">Hilton (2005), str. 25</ref>
 
Hotchkissov dirkač [[Elliott Shepard]], ki je bil po prvem dnevu četrti, manj kot štiri minute za Nazzarom, je porabil pol ure za delo na dirkalniku v boksih, opravil pa je menjavo pnevmatik in tekočin. V osmem krogu je na lesenem odseku proge pri Saint-Calaisu zapeljal s steze, toda uspel je nadaljevati, kasneje v istem krogu pa se je zaradi okvare kolesa zaletel v kup zemlje in moral odstopiti.<ref name="Hilton p. 25"/><ref name="Hodges p. 18">Hodges (1967), str. 18</ref> Panhardov dirkač [[Georges Teste]] je zletel s steze kmalu po štartu in odstopil, kot tudi edini dirkač Gobron-Brilliéja, [[Louis Rigolly]], ki je moral v sedmem krogu odstopiti zaradi okvare hladilnika.<ref name="Hodges pp. 18-19">Hodges (1967), str. 18–19</ref> Po dveh odpeljanih krogih drugega dne je drugouvrščeni Clément naredil razliko 23-ih minut pred Nazzarom, toda krog kasneje je padla le na tri minute. Nazzaro je v desetem krogu že prehitel Clémenta, toda zaradi postanka v boksih za dolivanje goriva sta dirkača ponovno zamenjala mesti. Nazzaro ga je kmalu zatem ponovno prehitel in ob vstopu v zadnji krog dirke držal manj kot minuto prednosti pred Clémentom.<ref name="Hodges pp. 18-19"/>
 
[[Slika:1906 French Grand Prix Finish.jpg|thumb|300px|right|Zmagovalec [[Ferenc Szisz]] ob prečkanju cilja]]
Vrstica 91:
=== Dirka ===
{| class="wikitable" style="font-size: 95%;"
!Poz.
!Št.
!Dirkač
!Dirkalnik
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Velika_nagrada_Francije_1906«