Redakcija: 19:58, 29. marec 2011 uredi Tong (pogovor \| prispevki) 3.950 urejanj pp ← Starejše urejanje		Redakcija: 20:05, 29. marec 2011 uredi razveljavi Tong (pogovor \| prispevki) 3.950 urejanj slog in krajšanje Novejše urejanje →
Vrstica 6: Števan Sijarto je bil peti evangeličanski književnik, ki je pisal v prekmurščini. Napisal je molitvenik, mrliško pesmarico, ter obrednik v [[prekmurščina\|prekmurskem jeziku]]. Njegov obrednik ''Sztarisinsztvo'' je bil pomemben za razvoj knjižne prekmurščine in za versko življenje na Prekmurju. Uporabljali so ga do konca [[druga svetovna vojna\|druge svetovne vojne]]. Sijarto je spremenil prekmurski pravopis, verjetno je prevzel elemente iz osrednje slovenščine. Sijarto je spremenil prekmurski pravopis, ker skrenil od prejšnjega načina pisanja. V prejšnjih delah prekmurski avtorji so po izgovoru pisali besede, ker v pogovorni prekmurščini danes tudi manjka ''h'' glas in pogosti so ''n'' glasi. Verjetno, da je Sijarto prevzel način pisanja iz osrednje slovenščine (današnja [[slovenščina\|knjižna slovenščina]]). Zato piše poleg navadnega ''-o'' v deležniku včasih tudi ''-l,'' piše končni ''-m'' namesto ''-n.'' Sijarto je spravil izraz ''Lüblana'' v prekmurščino, kateri izraz danes tudi govorijo [[Prekmurci]] in [[Porabski Slovenci\|Porabci]]. [[Valentin Vodnik]] je v njegovih delah tudi izraz ''Lublana'' pisal po [[Ljubljana\|ljubljanskem]] govoru. Znanstveniki ne poznajo večine Sijartovih virov, ampak verjetno, da je uporabil slovenske, [[nemščina\|nemške]] in [[kajkavščina\|kajkavske]] vire. V pesmih njegov metrum ni dosledno urejen, ponekod so stopice pravilne, drugod ne, kar dokazuje, da je zloge štel in le podzavestno sledil poudarku besed in delal pravilne stopice. Tudi rime so samo ponekod prave, drugod pa navidezne. Sicer pa je to v skladu s starejšo cerkveno, posebej še evangeličansko pesmijo, ki je sledila obliki psalmov (prek. ''žoltárov''). [[Anton Trstenjak]] v črtici ''Slovenci na Ogrskem'' to piše o Sijartu: {{Navedek\|Meni se je posrečilo, da sem našel v Pucincih star funebral, kateri se je tiskal leta 1796. a to je gotovo oni funebral, katerega omenja slovenski župnik v Čaplovičevi knjigi. Evo popolnega naslova: Mrtvecsne peszmi… Knjižnico imam sam. …(Avtor) je bil Stevan Szijjarto, Pucinski školnik in to je tudi bržkone prvi posvetnjak na književnem polju v ogrskih Slovencih. Potrebal je učitelj take pogrebne pesmi.\|}}

Štefan Sijarto: Razlika med redakcijama