Bibliofilija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
'''Bibliofilija''' je [[ljubezen]] do [[knjiga|knjig]], zlasti starih in dragocenih. Izraz je sestavljen iz dveh starogrških besed: [[biblos]] (knjiga) in [[philia]] (prijateljstvo). To je dejavnost, ki spada na področje [[humanistika|humanistike]].
'''Bibliofil''' ali knjigoljub je posameznik, ki ima rad knjige. Lahko je označen kot ''knjižni molj'', posameznik, ki ljubi knjige zaradi njihove vsebine ali kakorkoli drugače ljubi [[branje]]. Lahko je tudi [[zbirateljstvo|zbiratelj]] knjig, letakov, razglednic, publikacij, vendar ni nujno. Obiskujejo [[antikvariat|antikvariate]], kjer preučujejo, raziskujejo in iščejo novosti. Hrepenijo tudi po lepi knjigi z estetsko zunanjosto. Družbeni pomen zbirateljev knjig je predvsem v ohranjanju kulturne dediščine.
Bibliofila, ki pri svoji dejavnosti pretirava, imenujemo [[biblioman]].
Klasični bibliofil je tisti, ki ljubi brati, občuduje in zbira knjige, pogosto kopiči velike in specializirane [[Knjižna zbirka|zbirke]]. Bibliofili ne želijo nujno imeti knjige, ki jih imajo radi, lahko jih le občudujejo v starih [[knjižnica|knjižnicah]]. Nekateri se šolajo na tem področju, včasih dajejo formi prednost pred vsebino, s poudarkom na starih, redkih, ali dragih knjigah, knjigah prve izdaje, knjigah s posebnimi ali nenavadnimi vezmi, podpisanih izvodih in tako dalje.
Danes po svetu deluje veliko bibliofilskih klubov, ki združujejo zbiratelje istega področja, med seboj se srečujejo ter prodajajo, zamenjujejo, kupujejo knjige, prirejajo razstave, organizirajo predavanja, izdajajo bibliofilske tiske. Pri nas deluje [[Slovensko bibliofilsko društvo]], ki je bilo ustanovnjeno leta [[1986]] v okviru [[Društva bibliotekarjev Slovenije]]
==Zgodovina==
Bibliofilija obstaja že iz časov glinenih tablic in papirusnih zvitkov. Nekatere znanstvene razprave pričajo o prvem bibliofilu že v 15. in 16. stoletju. To naj bi bil izobraženi Adam, ki je blestel na področju [[zoologija|zoologije]], na pamet je namreč znal imena vseh [[žival|živali]]. Tedaj še ni bilo [[knjigovez|knjigovezov]], zato je Adam svojo zbirko vezal kar sam, tako, da si je ustrojil in oblikoval [[usnje]] za svoje knjige, ki so imela tudi [[sopralibros]] (v usnje vtisnjen Adamov grb, trije [[figa|figovi]] listi). Njegova knjižica naj bi se ob vesoljnem potopu izgubila, vendar nekateri trdijo tudi drugače.
Največji dosežke pripisujejo [[Anglež|Angležem]] (obdobje angleške bibliomanije, 18. stoletje). Ob koncu 19. stoletja se iz [[Velika Britanija|Velike Britanije]] prenese težišče v [[ZDA]], ti državi pa še danes veljata za deželi, kjer najdemo največ in najpomembnejše knjižne zbiratelje.
Mnogo današnjih znanih [[knjižnica|knjižnic]] je nastalo iz zbirk znanih bibliofilov, ki so ustanovam podarjali svoje zbirke knjig, [[rokopis|rokopisov]], tam pa so postale dostopne javnosti.
Vrstica 20 ⟶ 23:
[[Bibliofiska izdaja|Bibliofilske izdaje]] so odgovor [[založništvo|založništva]] na povpraševanje in zahteve zbirateljev lepih knjig. Zanje je značilna dragocena vezava in pogosto posebna škatla, v kateri je spravljena knjiga. Imajo omejeno naklado, včasih avtorjevo oziroma [[ilustrator|ilustratorjevo]] [[fotografija|fotografijo]] in podpis, izvodi pa so označeni z ročno napisano številko. Če [[založba]] komu izvod podari, je to v [[kolofon|kolofonu]] označeno s črkama HC (hors commerce - izven prodaje) in rimsko številko.
Prave bibliofilske izdaje na slovenskem naj bi se pojavile v 20. stoletju. Najpomembnejša med njimi je Krasotna izdaja [[France Prešeren|Prešernovih]] [[Poezije|Poezij]] iz leta [[1900]], nato pa je sledilo še več kot deset bibliofilskih izdaj posameznih Prešernovih pesmi, med katerimi ima najpomembnejše mesto [[Zdravljica]].
Po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] je v 60. letih [[Državna založba Slovenije]] izdala 13 naslovov domačih in tujih [[pesnik|pesnikov]] v bibliofilski zbirki [[Večni sopotniki]]. Bibliofilske tiske so izdajale še [[Slovenski knjižni zavod Cankarjeva založba]], založba [[Obzorja]], [[Trubarjev antikvariat]], v zadnjih desetih letih pa še [[Slovenska knjiga]], [[Nova revija]] in [[Rokus]].
==Nekateri znani bibliofili==
Vrstica 33 ⟶ 37:
* [[Richard de Bury]] ([[Velika Britanija]])
* [[Robert Hoe III]] ([[ZDA]])
Ne smemo pa pozabiti tudi na [[ženska|ženske]] zbirateljice:
* Hroswitha iz Gandersheima na Saškem (benediktinska opatinja, prva ženska ljubiteljica knjig v [[Evropa|Evropi]], 10. stoletje)
* Judith iz Flandersa (njeni rokopisi danes v [[Pierpont Morgan Library]])
* [[Margareta Navarska]] ([[Francija]])
* ženske iz plemiške družine d'Este, Sforza, Medici ([[Italija]])
* kraljica Kristina ([[Švedska]])
* [[Estelle Doheny]] (ZDA)
* [[Amy Lowel]] (ZDA)
==Izrazi s predpono biblio==
* Biblioklast (uničevalec knjig)
* Bibliognost (pretirani poznavalec knjig)
* Bibliolater (pretirani oboževalec knjig)
* Biblioman ali bibliomanijak (strasten zbiralec knjig)
* Bibliofob (sovražnik knjig)
* Bibliotap (skrivalec knjig)
* Bibliofag (požiralec knjig)
* Bibliopole (knjigarnar)
* Bibliopegist (tisti, ki se zelo zanima za knjižne vezave, tudi knjigovez)
* Biblioklept (knjižni tat)
==Viri==
| |||