Se spominjaš Afrike?: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 27:
}}
 
'''Se spominjaš Afrike''' je [[avtobiografski roman]], ki ga je [[Zdenka Žebre]] napisala v drugi osebi. Opisujein opisuje svojenjeno življenje v Afriki, v 60-ih. in 70. letih prejšnjega stoletja. V [[Afrika|Afriki]] je spremljala svojega moža, ki je delal v rudnikih zlata, kot strokovnjak iz [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Jugoslavije]].
 
== Vsebina ==
Roman je razdeljen na dva dela. Prvi del z naslovom Trinajst mesecev sonca, opisuje njeno življenje v [[Etiopija|Etiopiji]], drugi del, Črna zvezda Danica, pa življenje v [[Gana|Gani]].
Etiopija je prostorna gorska planota, presekana s številnimi globokimi dolinami in kanjoni brez življenja. Tu se je začelo njeno afriško življenje. Mož je delal v rudniku zlata. Z njim je potovala tudi, ko je obiskoval druge rudnike, da presodi možnosti njihovega izkoriščanja rude. Zadovoljna je bila, ker je veliko potovala (potovati=živeti). Očarala jo je vljudnost Etiopijcev, njihovo uglajeno življenje in vedno prisoten smehljaj. Bila je izpostavljena veliko nevarnostim. Napadla jo je pljuvajoča kobra., Ogrožalogrožal pa jo je tudi [[leopard]].
Presenečena je bila nad mestom [[Adis Abeba]], saj nikjer v Afriki ni naletela na toliko beračev na kupu. Potovanja so bila nevarna, zato so jima svetovali, da ju spremlja oboroženo spremstvo. Prospektor Mikael je poskrbel za dovoljenja za gibanje povsod, vendar brez orožja in čuvajev. Pred odhodom iz Etiopije jimjima je njun voznik Abaj skušal prodati svojega otroka.
Dopovedala mu je, da bi si s takim dejanjem naprtila na glavo sodišče in kazen.
Ob prvem stiku z Gano je avtorica ugotovila, da le ta ni nič podobna Etiopiji. Razlikujeta se po pokrajini, [[Podnebje|podnebju]], [[Zgodovina|zgodovini]] in [[Tradicija|tradiciji]]. Iz Akre sta z možem odpotovala v Kumasaj. Tu ju je počakal možev voznik Kofi in ju odpeljal »domov« do rudnika zlata v Dunkwi. Z okolico in njeno urejenostjo je bila zelo zadovoljna. Med pogovori ji je velikokrat prišlo na uho Akomfu Anoči. Hotela je čim več izvedeti o tej mitološki osebnosti iz preteklosti. V Kumasajskem se je spoprijateljila z uslužbenko Abo, sajkamor je dvakrat tedensko hodila v Kumasaj in poizvedovala o Aočiju, saj je hotela o njem napisati knjigo o njem.
Na srečanje vračev v Anočijevem svetišču je bila povabljena tudi sama. V svetišče ni smela stopiti bela noga, a je to jevseeno storila. Zalotil jo je stražar. Dala mu je šop bankovcev, da očisti svetišče in nikomur ne črhne besedice o spodrsljaju.
Težave z zdravjem, ki so sledile, je podzavestno, čeprav ni verjela v to, pripisovala Aočiju. Različni pregledi pri zdravnikih niso ugotovilipokazali ničničesar. A ona je hirala, [[vročina]], bledica, in slabost so jo neprestano spremljalispremljale. Zdravniki so iskali »afriške bolezni«. Šele doma je zdravnica ugotovila virusno bolezen. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, nadaljevala ga je v Afriki. Po štirih mesecih jemanja zdravil se je morala vrniti domov, na dokončni spopad z zahrbtno boleznijo.
Niti trenutek ni podvomila, da jo bo življenjska usoda za zmerom ločila od črne Afrike. Nikoli več se nista videli.