Dietil eter: Razlika med redakcijama

Odkritje etra pripisujejo [[alkimist]]u Raimundusu Lullusu ([[španščina|špansko]] Raimundo Lulio, [[1232]]-[[1315]]) z [[Majorka|Majorke]]. To naj bi se zgodilo leta [[1275]], vendar o tem ni nobenih trdnih pisnih dokazov. Eter je prvi [[sinteza|sintetiziral]] [[Nemci|nemški]] [[zdravnik]] in [[botanik]] Valerius Cordus ([[1515]]-[[1544]]) in ga imenoval ''oleum dulcis vitrioli'' – ''sladko vitriolno olje''. Dobil ga je z [[destilacija|destilacijo]] zmesi [[etanol]]a in [[žveplova kislina|žveplove kisline]] (vitriola), ki so jo imenovali ''vitriolno olje''. Etru so že takrat pripisovali zdravilne lastnosti. Približno istočasno je Teofrastus Bombastus von Hohenheim, bolj znan kot [[Paracelzij]], odkril njegove [[analgetik|analgetske]] lastnosti. Spojini je dal ime "eter" August Siegmund Frobenius leta [[1730]].