Wikipedija

Velika nagrada Francije 1906: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 54:
{{quote box|quote=Če zmagamo na dirki, bomo vsemu svetu dokazali, da so francoski avtomobili najboljši. Če izgubimo, bo to le po nesreči, naši nasprotniki pa bi nam morali biti hvaležni, da smo jim v športnem duhu sploh pustili nastopiti, kljub slabemu slovesu njihovih avtomobilov.|source=''[[The Motor]]'' iz ''[[Le Petit Parisien]]''.<ref name="Hodges p. 13">Hodges (1967), str. 13</ref>|width=29%|align=right}}
 
Deset francoskih tovarniških proizvajalcev avtomobilov je nastopalo na dirki: [[Clément-Bayard]], [[Hotchkiss et Cie|Hotchkiss]], [[Gobron-Brillié]], [[Darracq]], [[Vulpes (avtomobil)|Vulpes]], [[Brasier]] (naslednjik Richard-Brasiera), [[Panhard]], [[Automobiles Grégoire|Grégoire]], [[Lorraine-Dietrich]] in [[Renault]]. Iz Italije sta sodelovala [[Fiat|FIAT]] in [[Itala]], ob njih pa le še nemški [[Mercedes]]. Z izjemo proizvajalcev Gobron-Brillié in Vulpes, ki sta nastopala s po enim dirkalnikom, in Grégoire, ki je nastopal z dvema dirkalnikoma, so vsi ostali nastopali s po tremi dirkalniki, kar je skupaj pomenilo štiriintrideset nastopajočih dirkačev insodelujočih dirkalnikov.<ref name="Hodges p. 14">Hodges (1967), str. 14</ref> Ameriški in britanski proizvajalci se dirke niso udeležili. Britanski so sumili, da je dirka namenjena le [[propaganda|propagandi]] francoskih proizvajalcev. Britanska revija ''[[The Motor]]'' je navajala francoski časopis ''[[Le Petit Parisien]]'' kot dokaz domnevnega pomanjkanja športnega duha.<ref name="Hodges p. 13"/><ref name="Hilton pp. 15-16">Hilton (2005), str. 15–16</ref>
 
ACF je določiladoločil maksimalno dovoljeno maso dirkalnika, brez orodja, sedeža, krilc, luči in držala za luči, na 1000 kg, dodatnih 7 kg pa je bilo dovoljenih za [[magnetnik]] ali [[dinamo]], ki je bil namenjen [[vžig]]u.<ref name="Cimarosti p. 25">Cimarosti (1986), str. 25</ref><ref name="Pomeroy p. 20">Pomeroy (1949), str. 20</ref> Pravila so tudi omejevala porabo goriva na 30 L/100 km.<ref name="Cimarosti p. 25"/> Vsa moštva so se odločila za sistem vžiga z magnetnikom in nizko napetostjo, razen moštev Clément-Bayard, Panhard, Hotchkiss, Gobron-Brillié in Renault, ki so uporabljali visoko napetostne sisteme.<ref name="Hodges p. 13"/> Mercedes, Brasier, Clément-Bayard, FIAT in Gobron-Brillié so uporabljali [[verižni pogon]] za prenos, ostali pa [[pogonska gred|pogonske gredi]].<ref name="Pomeroy p. 20"/> Vsi dirkalniki so imeli nameščene štiri-valjne motorje z delovno prostornino motorja med 7,433 cm³ moštva Grégoire do 18,279 cm³ Panharda.<ref name="Hodges pp. 13-14">Hodges (1967), str. 13–14</ref> [[Izpušni sistem|Izpušne cevi]] so bile obrnjene navzgor, da bi omejili dvigovanje prahu za dirkalniki.<ref name="Hilton p. 16"/> Moštva so lahko zamenjala dirkače in opremo, toda šele na polovici dirke po koncu prvega dirke, ne pa med samim dirkanjem.<ref name="Hilton p. 22">Hilton (2005), str. 22</ref>
 
[[Michelin]], [[Dunlop Rubber|Dunlop]] in [[Continental AG|Continental]] so bili dobavitelji pnevmatik za potrebe dirke.<ref name="Hilton p. 17">Hilton (2005), str. 17</ref> Na dirki je Michelin predstavil pomembno tehnično inovacijo, ''jante amovible'', pnevmatike z odstranljivim [[platišče]]m, kar je močno zmanjšalo menjavo pnevmatike v primeru predrtja. V nasprotju s pravili na dirkah Gordon Bennett Cup, sta tu lahko le dirkač in mehanik sovoznik delala na dirkalniku med samo dirko, zato je Michelinova novost prihranila dirkaču precej časa. Konvencionalna metoda menjave pnevmatike je namreč pomenila rezanje prejšnje pnevmatike z nožem in porivanje nove pnevmatike na platišče, kar je trajalo približno petnajst minut, menjava Michelinove pnevmatike pa manj kot štiri minute.<ref name="Rendall p. 58">Rendall (1991), str. 58</ref> FIAT je na svoje dirkalnike namestil Michelinoveve gume na vsa štiri kolesa, Renaults in Clément-Bayards pa le na zadnji kolesi svojih dirkalnikov.<ref name="Hodges p. 14"/> Ker je vsako platišče prineslo k masi dirkalnika dodatnih 9 kg, si nekatera moštva, kot sta bila Itala in Panhard, tega niso mogla privoščiti zaradi prekoračitve največje dovoljene mase dirkalnikov.<ref name="when?"/><ref name="Hodges p. 14"/>
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Velika_nagrada_Francije_1906«