Velika nagrada Francije 1906: Razlika med redakcijama

==Poročilo==
===Pred dirko===
[[Slika:Gordon Bennett 1904-notext.jpg|thumb|left|[[Léon Théry]], zmagovalec dirk [[Gordon Bennet Cup v avtomobilizmu|Gordon Bennet Cup]] v letih 1904 in 1905]]
To je bila prva prava dirka za Veliko nagrado Francije, toda organizatorji so šteli tudi dirke od mesta do mesta, zato ima ta dirka v imenu številko sedem. Medtem, ko so dirke [[Gordon Bennet Cup v avtomobilizmu|Gordon Bennet Cup]] med letoma 1900 in 1905 predstavljale uspešno promocijo za motošport, pa je bila Francija, ki je dominirala v proizvodnji avtomobilov v začetku [[19. stoletje|19. stoletja]], prikrajšana. Problem ni bil v rezultatih dirk, saj so zmagali na štirih od šestih dirk, toda medtem ko so ostale države s težavo sestavile svoje moštvo za dirko, pa je morala Francija odsloviti več potencialnih moštev. Na dirki leta [[Gordon Bennet Cup v avtomobilizmu 1904|1904]] so bili tako le trije francoski dirkalniki od devetindvajsetih, čeprav si je za nastop na dirki prizadevalo veliko več francoskih proizvajalcev, tudi [[Clément-Bayard]], [[Darracq]], [[De Dietrich]], [[Gobron-Brillié]], [[Hotchkiss]], [[Panhard]], [[Serpollet]] in [[Turcat-Méry]]. Podobno se je pripetilo tudi na dirki leta [[Gordon Bennet Cup v avtomobilizmu 1905|1905]], ko se je za tri mesta na dirki potegovalo kar štiriindvajset francoskih proizvajalcev, tako so odpadli tudi [[Automoto]], [[CGV]], Clément-Bayard, Darracq, Gobron-Brillié, Hotchkiss, Panhard in [[Renault]].
Prva dirka za [[Velika nagrada Francije|Veliko nagrado Francije]] izvira iz dirk [[Gordon Bennet Cup v avtomobilizmu|Gordon Bennet Cup]], ki jih je prirejal ameriški milijonar [[James Gordon Bennett mlajši]] od leta 1900. Z namenom vzpodbujanja avtomobilske industrije, so dirke Gordon Bennett Cup do leta 1903 postale ene najprestižnejših v [[Evropa|Evropi]].<ref name="Hodges str. 1">Hodges (1967), p. 1</ref> Njihova formula dirk na zaprtih cestah med enakovrednimi dirkalniki je nadomestila prvotni model dirk med ne reguliranimi dirkalniki med mesti po odprtih javnih cestah. Na dirkah Gordon Bennett Cup so nastopajoče dirkače imenovale posamezne države, zmagovalna država pa je pridobila pravico za prireditev dirke sledečega leta.<ref name="Cimarosti p. 19">Cimarosti (1986), p. 19</ref> Omejitev prijav je bila tri na državo, kar je pomenilo, da zelo razvita francoska avtomobilska industrija na dirkah ni mogla biti celovito zastopana. Pravila so jih izenačevala na primer s Švico, ki je imela le eno avtomobilsko tovarno, [[Mercedes]]u pa so dovoljevala celo nastop s šestimi dirkalniki, ker je imela družba tovarne tako v Nemčiji, kot tudi Avstriji.<ref name="Hilton p. 15">Hilton (2005), str. 15</ref> Francoska avtomobilistična zveza (ACF) je pred vsakoletnim tekmovanjem priredila kvalifikacijsko dirko, leta 1904 se je na primer devetindvajset nastopajočih borilo za tri prosta mesta.<ref name="when?">{{cite web|url= http://forix.autosport.com/8w/f06.html|title= The first Grand Prix|author= Leif Snellman|work= 8W|publisher= FORIX|date= 2002-05-27|accessdate= 2011-01-28|language=v angleščini}}</ref>
 
Ko je [[Léon Théry]] zmagal na dirki Gordon Bennett Cup leta 1904 za [[Richard-Brasier]], je francoska avtomobilska industrija ACF predlagala spremembo formata dirke za leto 1905, ki bi potekala istočasno kot dirka brez omejitev po državah.<ref name="Hodges p. 1"/> ACF je sprejela pobudo, toda namesto odprave omejitve po državah, so jo spremenili v omejitev glede na velikost avtomobilske industrije posameznih držav. Po predlogu ACF bi Francija dobila petnajst mest, Nemčija in Velika Britanija po šest, Italija, Švica, Belgija, Avstrija in ZDA pa vse po tri.<ref name="Hodges p. 2">Hodges (1967), str. 2</ref>
Ob ustanovitvi dirke Gordon Bennett Cup leta 1899 je bil motošport še v povojih, dirkalniki pa so bili zelo nezanesljivi. Do leta 1906 se je dirkaški šport spremenil v boj med konstruktorji za promocijo svojih avtomobilov. Zato so je francoski organizatorji odločili končati s prirejanjem dirke Gordon Bennett Cup, nadomestili pa bi jo z dirko, kjer bi lahko nastopili vsi konstruktorji. Tako je nastala ''Grand Prix'' dirka. Samo ime ''Grand Prix'' ni novo, saj je že leta 1901 potekala dirka z imenom [[Grand Prix de Pau]], toda to je bila prva prava ''Grand Prix'' dirka oziroma dirka za [[Dirke za Velike nagrade|Veliko nagrado]], začetek nečesa, kar je danes [[Formula 1|Svetovno prvenstvo Formule 1]].<ref>{{navedi splet|url=http://forix.autosport.com/8w/f06.html|date=27. maj 2002|title=The first Grand Prix|first=autosport.com|language=v angleščini|accessdate=11. oktobra 2009}}</ref>
 
Francoski predlog je naletel na ostro nasprotovanje avtomobilističnih zvez ostalih sodelujočih držav na dirkah Gordon Bennett Cup in na posredovanje nemških predstavnikov je bil sklican sestanek za zgladitev spora. Čeprav so delegati zavrnili francoski predlog modela za dirko leta 1905, pa so v izogib nadaljnjim sporom sprejeli predlagani sistem za dirko leta 1906. Toda po ponovni zmagi Théryja in konstruktorja Richard-Brasiera leta 1905, je organizacija tekmovanja ponovno padla na ACF, ki pa se je odločila končati z dirkami Gordon Bennett Cup in v zameno prirediti dirko v povsem lastni organizaciji brez omejitve nastopajočih, ''Grand Prix de l'Automobile Club de France''.<ref name="Hodges p. 2"/>
Tovarno [[Renault]] je leta 1899 ustanovil [[Louis Renault]], skupaj z bratoma [[Marcel Renault|Marcelom]] in [[Fernand Renault|Fernandom]]. Slednja sta že kmalu videla promocijsko vrednost motošporta in uspehi na dirkah od mesta do mesta so tovarni že hitro prinesli slavo. Toda na dirki [[Pariz-Madrid 1903]] se je Marcel smrtno ponesrečil, zato se je Louis odločil umakniti z dirk, še vedno pa je priznaval promocijsko vrednost dirkaškega športa, zato so še vedno izdelovali dirkalnike. Louis mehanik na dirki Pariz-Madrid je bil [[Ferenc Szisz]], Madžar rojen leta 1873. Po tem, ko je postal vodja Renaultovega testnega oddelka, je Szisz postal tudi glavni dirkač tovarne. Na izbirnem tekmovanju za dirko Gordon Bennett Cup 1905 se s petim mestom ni uspel uvrstiti na dirko. Peti je bil tudi na dirki [[Vanderbilt Cup 1905|Vanderbilt Cup]]. Na tej dirki je Renault nastopal s tremi dirkalniki. Organizatorji so za dirko izbrali prizorišče pri [[Le Mans]]u, ki je danes znano kot [[Circuit de la Sarthe]]. Steza je bila dolga 104 km, dirka pa je potekala dvanajst krogov, šest v torek 26. junija in šest v sredo 27. junija, skupaj 1236 km.
 
===DirkaSteza===
Na dirki je nastopalo dvaintrideset dirkalnikov dvanajstih konstruktorjev, po tri iz tovarn [[Brasier]], [[Clement-Bayard]], [[Darracq]], [[FIAT]], [[Hotchkiss]], [[Lorraine-Dietrich]], [[Itala]], [[Mercedes]], [[Panhard]] in [[Renault]], ter po eden iz tovarn [[Gobron-Brillié]] in [[Gregorie]]. Vsaka tovarna je dobila svojo številko, črka pa je ločevala dirkalnike posamezne tovarne. Rdeče obarvani dirkalniki Renaulta so imeli številke 3A, 3B in 3C, z njimi pa so nastopali Szisz, [[J. Edmond]] in [[Claude Richez]]. Renault se je odločil zadržati motor iz leta 1905 in okrog njega zgraditi novo šasijo. Motor je bil razširjena različica motorja, ki je bil prvič zgrajen že leta 1903. Imel je štiri [[cilinder|cilindre]] s stranskimi ventili in prostornino 12.985 cm³, ki je lahko proizvajal 95 KM pri 1200 rpm, Clement-Bayard in FIAT pa sta zmogla 110 KM. [[Menjalnik]] je bil tristopenjski s sklopko iz spiralne vzmeti. Odločili so se za dirkalnike brez [[diferencial]]a, da bi zmanjšali maso dirkalnikov, saj so bili le trije občutnejši ovinku na krog. Šasija je bila iz konvencionalne jeklene konstrukcije s pol-eliptičnimi vzmetmi na vseh štirih kolesih. Na dirkalnikih Renaulta je bilo nekaj inovacij. Ena so bili hidravlični blažilniki, ki jih je izumil Louis Renault in so bili prvič uporabljeni na dirkalniku. Druga so bile nove [[Michelin]]ove pnevmatike z odstranljivim [[platišče]]m, kar je močno olajšalo menjavo pnevmatik. Ker sta morala na dirki ob postanku vse postoriti dirkač in mehanik sovoznik, je bila to velika prednost. Zato so se Renault in še dva konstruktorja, ki niso imeli težav z maksimalno maso dirkalnikov 1000 km, odločili za takšno rešitev, kljub dodatni teži. Renault je tak sistem uporabljal le na zadnjih pnevmatikah.
Skupna ponudba mestnega sveta [[Le Mans]]a in okoliških hotelirjev za finančni prispevek k organizaciji dirke, je ACF prepričal k izpeljavi dirke v okolici mesta,<ref name="Rendall p. 46-47">Rendall (1993), pp. 46–47</ref> kjer si je lokalni ''Automobile Club de la Sarthe'' zamislil 103,18 km dolgo stezo.{{#tag:ref|Dirkališče se je uradno imenovalo »Circuit de la Sarthe«, toda edina skupna točka z današnjim dirkališče [[Circuit de la Sarthe]] je v avtomobilističnem klubu, ki jo je zasnoval, ''Automobile Club de la Sarthe'', kasneje preimenovan v ''Automobile Club de l'Ouest''.<ref name="when?"/>|group="nb"}}<ref name="Clausager p. 11">Clausager (1982), str. 11</ref><ref name="Hodges p. 221">Hodges (1967), str. 221</ref> Potekala je mimo kmetijskih površin in skozi gostove in je bila, kot je bilo običajno v tistem času, v obliki trikotnika. Začela se je v bližini vasi [[Montfort-le-Gesnois|Montfort]], od koder je potekala jugozahodno v smeri Le Mansa. Tekmovalci so v zanki ''Fourche'' upočasnili na okoli 50 km/h, ostro zavili in skozi [[Bouloire]] po bolj ali manj ravnem odseku steze nadaljevali jugozahodno proti [[Saint-Calais]]u. Mesto so obvozili po montažnem lesenem odseku steze, ki se je nadaljevala severno po naslednji stranici trikotnika. Še en lesen odsek steze skozi gozd po ozki cesti je omogočal, da so se tekmovalci v veliki meri izognili mestu [[Vibraye]], nakar so zavili severno proti predmestju [[La Ferté-Bernard]]a. Serija levih ovinkov je tekmovalce popeljala nazaj jugozahodno proti Montfortu na zadnjo stranico trikotnika, ki je bila v večjem delu ravna, le okoli mesta [[Connerré]] je bil bolj tehnično zahteven odsek steze s serijo ovinkov.<ref name="Hilton p. 16">Hilton (2005), str. 16</ref><ref name="Hodges p. 222">Hodges (1967), str. 222</ref> Dirkači so stezo prevozili dvanajstkrat v obeh tekmovalnih dveh, šestkrat vsak dan, v skupni dolžini 1238,16 km.<ref name="Hodges p. 221"/>
 
V izogib varnostnim težavam iz predhodnih dirk, ko so nekateri gledalci preblizu steze utrpeli hujše poškodbe ali celo umrli, je ACF postavil 65 km zaščitnih ograj okoli steze, predvsem v bližini mest in vasi, ter preko ulic, cest in poti, ki so se križale s stezo.<ref name="Hilton p. 16"/> Lesena odseka steze za obvoz mest Saint-Calais in Vibraye sta bila nameščena kot alternativa sistemu uporabljenem na dirkah Gordon Bennett Cup, ko so morali dirkači v mestih upočasniti na določeno hitrost in se niso smeli prehitevati.<ref name="Pomeroy p. 21">Pomeroy (1949), str. 21</ref> Nad stezo so postavili tudi več mostov za pešce, na štartno-ciljni črti v Montfortu pa glavno tribuno za 2000 gledalcev. Nasproti tribune je bila ulica boksov, kjer so bila nastanjena moštva in določena mesta za delo na dirkalnikih. Predor pod stezo je povezoval tribuno in bokse.<ref name="Hodges p. 222"/> Površina steze je bila v večini sestavljena iz prahu in kamenja različne velikosti, ki bi ga pnevmatike dirkalnikov lahko dvignile v zrak. V izogib oviranja vidljivosti in predrtih pnevmatik je ACF stezo po celotni dolžini prekril z [[gudron]]om. Po treningih je bilo v ovinkih potreben dodaten nanos gudrona.<ref name="when?"/><ref name="Hilton p. 16"/>
===Dirka===
Prvi dirkalnik je štartal ob šestih zjutraj, ostali so mu sledili v devetdesetsekundnem intervalu. Dan je bil zelo vroč, saj se je temperatura dvignila vse do 49 stopinj Celzija. Na stezi je bilo več ostrih kamnov, zato je bila to težka preizkušnja tako za dirkače, kot tudi dirkalnike. Steza je bila sicer prekrita s [[katran]]sko mešanico, predhodnico [[asfalt]]a, ki pa se je v vročini talila, zato so dirkači dobili po izpostavljenih delih kože opekline. Renaultov dirkač Edmond je moral odstopiti zaradi opeklin in koščkov stekla v očesu. Vsi trije dirkalniki Itale so odstopili še pred polovico razdalje, ob tem pa še več drugih. Szisz, ki je bil znan po občutljivosti za mehaniko dirkalnika, je dobro štartal in po postanku v boksih, ki je trajal 3:47, je v tretjem krogu prevzel vodstvo in ga držal vse do konca prvega dne dirke s časom 5:45:30,4. Dirkalnike so za čez noč postavili v ''parc fermé''. Drugo mesto je s šestindvajset minutnim zaostankom držav [[Albert Clément]], [[Clement-Bayard]], tretje pa [[Felice Nazzaro]], [[FIAT]].
 
Drugi dan je štartalo sedemnajst dirkalnikov, glede na čas prvega dne. Szisz je tako štartal ob 5:45,30 zjutraj in se takoj ustavil v boksih za menjavo pnevmatik in pregled dirkalnika. Kljub temu je imel ob povratku na stezo še 14,5 minute prednosti pred Clementom. Szisz je nadaljeval z varnim dirkanjem, pri čemer je pazil na dirkalnik, kljub počeni zadnji vzmeti v četrtem krogu pa je uspel povečati prednost pred zasledovalci. Vročina je bila podobno huda kot prejšnji dan, zato so močno trpele pnevmatike, zaradi česar so bili v prednosti dirkalniki s Michelinovim sistemom. Szisz je s skupnim časom 12:14:07,0 zmagal, drugo mesto je osvojil Nazzaro z zaostankom dvaintridesetih minut, tretji pa je bil Clement. [[Najhitrejši krog]] dirke je postavil [[Paul Baras]], [[Brasier]], s časom 52:25,4, najvišjo hitrost ob koncu ravnine pa je dosegel Szisz, 154 km/h. Dirko je končalo enajst dirkalnikov.
 
== Rezultati ==
147.387

urejanj