Stilistika: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Karinpet (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Karinpet (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
'''Stilistika''' je proučevanje in interpretacija besedil iz jezikovnega vidika. Ugotoviti skuša tudi načela, ki bi pojasnila predvsem odločitve posameznikov in družbenih skupin pri uporabi jezika, kot so socializacija, produkcija in recepcija pomenov, kritične analize diskurza in literarne kritike. Druge funkcije stilistike vključujejo uporabo dialoga, vključno z regionalnimi poudarki in ljudi narečij, opisni jezik, uporaba slovnice, distribucija dolžin stavka, itd. Današnja stilistika ima korenine v ruskem formalizmu in z njim povezani [[Praška šola|Praški šoli]] v zgodnjem dvajsetem stoletju.
 
Stilistika je značilen izraz, ki se lahko uporablja za ugotavljanje povezave med obliko in učinki v posameznih zvrsteh jezika. Razvila se je v 2. polovici 19. stoletja. Sprva so bile na mestu stilistike [[retorika|retorika]], [[poetika|poetika]] in [[dialogika|dialogika]] ([[Antika|Antika]]). Predhodnica stilistike je bila tako v [[antična Grčija|antični Grčiji]] kot pri [[stari Rimljani|starih Rimljanih]] [[retorika|retorika]]. Stil, ki ga danes ''Slovar slovenskega knjižnega jezika'' definira kot to kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih, je utemeljila šele [[romantika|romatika]]. Enako kot [[stil|stil]] je v ''Slovarju slovenskega knjižnega jezika'' definiran tudi izraz [[slog|slog]]. Torej gre na ravni pomenov za sinonima. Njuna raba pa se razlikuje. [[Jože Toporišič|Jože Toporišič]] v ''Enciklopediji slovenskega jezika'' zapiše, da je [[stil|stil]] izraba prostih variantnih danosti: stalnih oblik sporočanja; zgradbenih značilnosti besedila; merjenosti besede; stilnih formacij; subjektivnega ali objektivnega tona,; katerekoli jezikovne ravnine; časovnih funkcijskih, socialnih zvrsti jezika.
 
Na začetku je bil predmet stilistike pisani jezik, kar je povezano z izvorom besede, saj grški izraz stilus ([[stil|stil]]) pomeni pisalo s katerim so v srednjem veku pisali na lesene ploščice. Govorjeni jezik je bil stvar [[retorika|retorike]]. Jezikoslovna stilistika se začne razvijati na začetku 20. stoletja v okviru [[ženevsko-francoska jezikoslovna šola|ženevsko-francoske jezikoslovne šole]]. Njen ustanovitelj je bil [[Charles Bally|Charles Bally]]. Njegovo delo z naslovom ''Stilistika'', ki je izšlo leta 1909 velja za začetek jezikoslovne stilistike. V omenjenem delu predlaga, da bi bila stilistika ločena akademska disciplina, ki bi dopolnjevala Saussureovo jezikoslovje. Z grajenjem na zamislih ruskih formalistov je [[Praška šola|Praška šola]] razvila pojem novega znanja, kjer pesniški jezik izstopa iz ozadja neliterarnega jezika preko deviacije (odklon od vsakdanjega jezika) ali [[paralelizem|paralelizma]]. Po mnenju [[Praška šola|Praške šole]] jezik v ozadju ni fiksen, razmerje med pesniškim in vsakdanjim jezikom pa se vedno spreminja.
 
Od leta 1950 naprej se je postopoma osamosvajala od [[literarna veda|literarne vede]]. Poleg jezikoslovne stilistike se je v [[Rusija|Rusiji]] v tistem času pojavila formalistična stilistika. Predstavnika te smeri sta [[Viktor Šklovski|Viktor Šklovski]] in [[Roman Jakobson|Roman Jakobson]]. [[Roman Jakobson|Roman Jakobson]] je bil dejaven član ruskih formalistov in praške šole preden je emigriral v [[Amerika|Ameriko]] v štiridesetih letih. Združil je ruski formalizem in ameriško novo kritiko v svoji zaključni izjavi na stilistični konferenci leta 1958. Njegovo predavanje je bilo izdano kot Jezikoslovje in pesništvo leta 1960 in je pogosto priznano kot prva povezana stilistična formulacija, njegov argument pa je bil, da bi moral biti študij pesniškega jezika podveja [[jezikoslovje|jezikoslovja]]. Pesniška funkcija je bila ena od šestih splošnih funkcij jezika, ki jih je opisal v predavanju. Začetnik tako imenovane strukturalistične stilistike je [[Ferdinand de Saussure|Ferdinand de Saussure]].