Čudež pri Kobaridu: razlika med redakcijama

dodanih 176 zlogov ,  pred 10 leti
 
== Priprave na ofenzivo ==
V drugi polovici leta [[1917]] je položaj na avstrijski strani [[frontasoške (vojaštvo)|fronte]] postal izredno kritičen. [[Italija]]ni so s svojimi enajstimi ofenzivami dodobra izčrpali avstrijske branilce na levem bregu [[Soča|Soče]]. Poleg velikih izgub ljudi in materiala so se pojavile tudi težave v sami [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrski]] [[monarhija|monarhiji]]. Ljudje so bili po treh letih bojevanja naveličani vojne, svoje pa je dodalo tudi pomanjkanje hrane in težnje po odcepitvi nekaterih delov monarhije. Zato je bilo potrebno nekaj storiti. [[Cesar]] [[Karel I. Habsburško-Lotarinški|Karel I.]], ki je nasledil cesarja [[Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški|Franca Jožefa]] in šefpoveljnik avstrijskega generalštaba sta se odločila, da bosta za pomoč zaprosila Nemce. Nemci so vedeli, da je položaj v Avstro-Ogrski monarhiji kritičen. Če bi prišlo do preboja soške fronte, bi se avstrijska vojska sesula, s čimer bi bila ogrožena tudi Nemčija in njena spomladanska ofenziva letana [[zahodna fronta (prva svetovna vojna)|zahodni fronti, načrtovana za leto [[1918]]. Nemci so po tehtnem razmisleku pomoč odobrili in na južno bojišče poslali generale, da izdelajo načrt za ofenzivo, ki bi porazila ali vsaj začasno onesposobila italijansko vojsko.
 
Ofenzivo so najprej načrtovali na [[Tirolska|južnotirolskem]] odseku fronte, vendar so zaradi zahtevnosti terena te načrte kmalu opustili. Po dolgem iskanju primerne lokacije so se dokončno odločili, da bo ofenziva potekala v Soški dolini, točneje med [[Bovec|Bovcem]] in [[Tolmin]]om. Ofenzivo so poimenovali ''Zvestoba v orožju'' (Waffentreue).
=== Material ===
[[Slika:Skladisce vrsic.jpg|thumb|left|Oskrbovalno skladišče na prelazu [[Vršič]].]]
Priprave na ofenzivo so bile temeljite. Poveljniki so si pred napadom podrobno ogledali fronto in izdelali posebne karte ter načrte napada in niso ničesar prepustili naključju. Prevoz čet in materiala v bližino bojišča se je začel v drugi polovici septembra in je trajal vse do same ofenzive. Enote so bile razporejene v vseh večjih krajih okoli bojišča ([[Beljak]], [[Celovec]], [[Kranjska Gora]], [[Ljubljana]], [[Jesenice]], [[Kranj]], [[Bohinj]]...). Na območje bojišča so jih preselili le nekaj dni pred ofenzivo. Ocenili so, da bodo zaZa prevoz čet in materiala so potrebovali okoli 2.400 vlakov.
 
Skupna moč 14. armade je štela 123 bataljonov z okoli 100.000 vojaki, 1.739 topov, 420 minometov in 10 letalskih eskadrilj. Velik problem je bilo razmeščanje težkih topov in granat po hribih. Premike je dodatno oviralo slabo vreme, zaradi katerega je mnogo vojakov zbolelo še preden je prišlo na fronto. Za vsak top je bilo predvideno 1000 granat, za težje topove pa 800; 15% vseh granat na bojišču pa je bilo plinskih. Prevoz materiala in vojakov na bojišče je potekal preko [[prelaz]]ov [[Vršič]] in [[Predel]], skozi [[rabelj]]ski [[rudnik]] in z bohinjsko železnico po [[Baška grapa|Baški grapi]] skoraj do Tolmina. Zaradi slabega vremena je dostava materiala in čet kasnila, zato so ofenzivo, ki je bila načrtovana za [[22. oktober]], prestavili najprej na [[23. oktober]] in nato na [[24. oktober]] [[1917]].
 
=== Taktika ===
12.Dvanajsta soška bitka je bila znana tudi po uporabi nove revolucionarne taktike bliskovitega napada, za katero mnogi mislijo, da je izum [[Druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]]. V resnici gre za nemški izum še iz časov pred prvo svetovno vojno. Taktika naj bi temeljila na uporabi topništva in hitrem napredovanju pehote, ki bi prebila nasprotnikovo obrambno linijo na najbolj izpostavljenem mestu ter ga nato obkolila. Nasprotnika naj bi nato pokončalo topništvo, ki bi sledilo pehoti. To taktiko so Nemci uporabili leta [[1914]] ob napadu na Francijo, vendar je napad zaradi nedodelanosti taktike in nedovršene tehnologije spodletel, zaradi česar se je začnelo mučno bojevanje v jarkih.
 
Zdaj so Nemci dobili novo priložnost, da skupaj z novimi vojnimi izkušnjami teorijo spravijo v prakso. Staro vojaško mišljenje je pravilo, da je potrebno nadzorovati hribe, iz katerih je nato možno nadzorovati okolico. Nemci so vso stvar postavili na glavo in sovražnika nameravali napasti po dolini, kjer je ta najbolj ranljiv, pri tem pa jim je pomagalo tudi slabo vreme. Z dolinskim prodorom bi obkolili močno utrjene vrhove ter nato zasedli enega za drugim.
 
=== Italijanska stran ===
V primerjavi z Avstrijci in Nemci so bili Italijani bistveno močnejši. Od Bovca do morja so imeli 41 divizij s 36263.626 topovi. Na večer pred napadom je nasproti 14. armadi stal del italijanske 2. armade pod poveljstvom generalporočnika Luigija Capella, ki je v 6. soški bitki zaslovel z zasedbo [[Gorica|Gorice]], v enajsti pa z uspešnim prodorom na [[Banjšice]]. Po 10. in 11. soški bitki, ki je dodobra zdelala avstrijske branilce, Italijani niso imeli izdelane nobene obrambne strategije kljub temu, da so vedeli, da se približuje ofenziva.
 
Italijanski poveljniki so začeli sumiti, da Avstrijci pripravljajo ofenzivo, ko so ti 14. septembra, da bi preprečili uhajanje podatkov, zaprli avstrijsko-švicarsko mejo. 30.Tridesetega septembra je bilo italijansko poveljstvo obveščeno o prisotnosti nemških častnikov na tolminskem odseku in prihodu nemških enot v [[Grahovo ob Bači]]. 2.Drugega oktobra je obveščevalna služba javila prihod nemških enot v Ljubljano in Tolmin. Kljub vsem opozorilom, da se bo napad zgodil v bližnji prihodnosti v Zgornjem Posočju, je bil Cadorna prepričan, da bo do napada prišlo na Banjšicah zato je tja premestil večino topov ter enot. Cadorno o smeri napada niso prepričali niti načrti in dokument prebeglih avstrijskih vojakov in častnikov. Dva dni pred ofenzivo, 22. oktobra, je bojišče obiskal sam italijanski kralj in se na lastne oči prepričal o pripravljenosti italijanske vojske. 23.Triindvajsetega oktobra je bil s prisluškovanjem znan tudi čas napada, toda vse kar so še lahko storili, je bilo topniško obstreljevanje sovražnika, ki pa se je zaradi pomanjkanja granat kmalu prekinilo.
 
Italijani so imeli v Zgornjem Posočju tri obrambne črte; prvo so imenovali ''»linea di occupazione avanzata«'' in je bila slabo utrjena, zasedena s četami in branjena, ni pa bila prilagojena terenu, saj je bila pridobljena v boju. Druga in tretja obrambna linija ''»linea di resistenza ed oltranza«'' in ''»linea di armata«'' pa sta bili na izredno dobrem obrambnem položaju ter tudi dobro utrjeni, vendar nista bili polno zasedeni. Na nekaterih odsekih sploh ni bilo druge obrambne črte.
 
Kljub temu, da so Italijani na soškem bojišču enkrat že doživeli plinski napad in so iz obveščevalnih podatkov izvedeli, da se pripravlja nov, svojih vojakov niso zaščitili. Njihove protiplinske priprave so bile smešne in neresne. Plinske maske, ki so jih uporabljali, so bile kopija starih francoskih mask, ki so imele namesto pravega filtrskega vložka le vato namočeno v kemikalije. Zanesljivo so vojaka varovale le pred klorom čeprav naj bi bile večnamenske, kot velik problem se je biloizkazalo tudi njihovo število, saj jih ni bilo dovolj za vse vojake.
 
Zaradi slabega vremena in težav z premikom čet in materiala je bila ofenziva večkrat prekinjena in prestavljena na drug datum. Otto von Bellow je 23. oktobra zvečer kljub poslabšanju vremena izda ukaz, da bo napad 24. oktobra. Posadkam topov je bilo ukazano, da ob 22.00 napolnijo orožje s plinskimi izstrelki in jih usmerijo proti tarčam. Začetek topniškega obstreljevanja je bil predviden natanko ob drugi uri zjutraj, 24. oktobra 1917.
 
== Ofenziva ==
2.357

urejanj