Blaž Arnič: Razlika med redakcijama

Arnič sodi med tiste skladatelje, ki so se jasno in nedvoumno izrekli proti vsakršni [[abstraktnost]]i [[glasba|glasbene]] [[umetnost]]i. O svoji umetnosti ni veliko govoril, svojo [[estetika|estetiko]] pa je jedrnato opredelil z naslednjimi besedami: »''Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tisti element, ki človeka plemeniti. Zato tudi ne more biti abstraktna. Človeku mora dati doživetja, ne sme pa se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi imeli glasbo za abstrakten pojem bi s tem negirali svoja čustva. Vse bogastvo občutij in človekov značaj se oblikujejo le na domači grudi. Tako nastane tudi lastni izraz, lastni glasbeni jezik, ki si ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo.''«

 

Arnič se je rodil v Lučah v Savinjski dolini, na samotni kmetiji pod [[Raduha|Ráduho]], in se ob prvih glasbeni vzgibih, ki jih je dobil v domačem okolju, odločil za glasbo. Študiral je na [[akademija za glasbo v Ljubljani|Akademiji za glasbo v Ljubljani]], kasneje še na ''Novem [[dunaj]]skem konzervatoriju'' (prof. [[Rudolf Nilius]], [[1930]]-[[1932]]), v [[Varšava|Varšavi]]([[1938]]) in v [[Pariz]]u ([[1939]]). Deloval je kot učitelj v [[Bol]]u na [[Brač]]u ([[1934]]-[[1935]]), na srednji šoli Glasbene akademije v Ljubljani ([[1940]]-[[1943]]), po koncu druge svetovne vojne in vrnitvi iz ujetništva v [[koncentracijsko taborišče|koncentracijskem taborišču]] [[Dachau]] pa je prevzel profesuro na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

 

 

Je avtor obsežnega in za Slovence prvobitnega [[Simfonični orkester|simfoničnega]] opusa: 8 [[Simfonija|simfonij]], mnoge [[Simfonična pesnitev|simfonične pesnitve]] in [[solist]]ični [[koncert (glasbena oblika)|koncerti]].

Leta [[1947]] je prejel [[Prešernova nagrada|Prešernovo nagrado]] za skladateljsko delo ''Gozdovi pojejo''.

 

{{-}}

{{PrejemnikiPresernoveNagrade}}

[[Kategorija:Slovenski univerzitetni učitelji]]

[[Kategorija:Taboriščniki koncentracijskega taborišča Dachau]]