Čagatajski kanat: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m pnp AWB
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m slog AWB
Vrstica 54:
'''Čagatajski kanat''' ([[mongolščina|mongolsko]]: Цагадайн улс, [[turščina|turško]]: Çağatay Hanlığı) je bil [[Mongoli|mongolski]], kasneje jezikovno poturčeni<ref>Xinjiang: China's Muslim Borderland, S. Frederick Starr, str. 243</ref> [[kanat]], kateremu je vladal drugi [[Džingiskan]]ov sin [[Čagataj|Čagataj kan]] in njegovi nasledniki. Na začetku je bil del [[Mongolsko cesarstvo|Mongolskega cesarstva]], kasneje pa je postal popolnoma samostojen. Svoj višek je dosegel konec 13.stoletja, ko se je raztezal od [[Amu-Darja|Amu-Darje]] južno od [[Aralsko jezero|Aralskega jezera]] do gorovja [[Altaj]] na današnji meji med [[Mongolija|Mongolijo]] in [[Ljudska republika Kitajska|Kitajsko]].<ref>Barnes, Ian, Bhikhu Parekh and Robert Hudson. The History Atlas of Asia. MacMillan, str. 87. Macmillian, 1998. ISBN 0-02-862581-1</ref><ref>Barraclough, Geoffrey. The Times Atlas of World History. 4th Ed. Str. 127, Hammond World Atlas Corporation, 1993. ISBN 0-7230-0534-6</ref><ref>Map of the Mongol Empire. LACMA.org. 2003. Los Angeles County Museum of Art. Retrieved 8 July 2008.</ref>
 
Kanat je takšni ali drugačni obliki obstajal od leta 1225 do poznega 17. stoletja, čeprav je zahodna polovica kanata v 60-ih. letih 14. stoletja pripadla [[Timur Lenk|Timurju Lenku]]. Vzhodni del kanata je ostal pod oblastjo čagatajskih kanov, ki so bili občasno zavezniki, občasno pa nasprotniki Timurjevih naslednikov. V 17. stoletju so preostala ozemlja kanata pripadla Apak Hodži, verskemu in političnemu vodju Kašgarije v današnjem južnem Xinjiangu.
 
== Ustanovitev ==
Vrstica 89:
Vzhodni deli Čagatajskega kanata so bili v zgodnjem 14. stoletju naseljeni s številnimi mongolskimi nomadskimi plemeni. Ta plemena so zamerila kanu Tarmaširinu njegov prestop v islam in stalno naselitev v Transoksaniji in so sprožile upor, ki se je končal s Tarmaširinovo smrtjo. Eden od njegovih naslednikov, Čangši kan, je bil antiislamist in je bil naklonjen plemenom na vzhodu.<ref name="Grousset 2"/>
 
V 40-ih. letih 14. stoletja se je za oblast v Transoksaniji borilo več nepomembnih kanov, ki so Čagatajidom na vzhodu posvečali bolj malo pozornosti, tako da so bila plemena praktično samostojna. Najmočnejše pleme, [[Duglati]], ki so obvladovali obsežno ozemlje v Mogulistanu in zahodnem Tarimskem bazenu, so se leta 1347 odločili imenovati svojega kana in so na prestol postavili Čagatajida Tugluk Timurja.<ref name="Grousset 2"/>
 
Tugluk Timur (1347-1363) je tako postal vodja plemenske zveze, ki je vladala Tarimskemu bazenu in stepskim področjem Mogulistana. Njegovo vladanja je sovpadalo z vladanjem vrste marionetnih kanov v Transoksaniji in hkrati pomenilo, da so Čagatajidi zdaj vladali v kar dveh kanatih: zahodnemu s središčem v Transoksaniji in vzhodnemu s središčem v Mogulistanu. Tugluk Timur je bil, za razliko od kanov na zahodu, močan vladar. Leta 1354 je prestopil v islam in poskusil zmanjšati moč Duglatov.<ref name="Kim"/> Leta 1360 je izkoristil nerede v Transoksaniji in svojo upravičenost do nasledstva. Napadel je Transoksanijo, prevzel oblast in začasno združil oba kanata. Leta 1361 je še enkrat napadel in za guvernerja Transoksanije imenoval svojega sina Iljasa Hodža, svojih ozemelj pa kljub temu ni uspel obdržati in Emir Husein je kmalu zatem izgnal Mogule iz Transoksanije.<ref name=" Grousset 3">Grousset, René. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 409-411. Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9.</ref>
 
Vladavino Čagatajidov v Mogulistanu je za nekaj časa prekinil državni udar duglatskega emirja Qamarja ud-Dina, ki je verjetno ubil Iljasa Hodža in več drugih Čagatajidov. Moguli, ki so mu ostali pokorni, so bili v stalnih vojnah s Timurjem. Timur je poskušal ponovno priti na oblast in je večkrat napadel Mogulistan, vendar prebivalstva ni mogel prisiliti k pokorščini.<ref name="Kim"/> Čagatajidi so ponovno prišli na oblast v 80-ih. letih 14. stoletja, Duglati pa so kljub spremembi oblasti obdržali pomembnem položaj v kanatu in so v naslednjih štiridesetih letih ustoličili več kanov po svoji izbiri.<ref>Barthold, W. "Dughlat." The Encyclopedia of Islam, Volume 2, str. 622 . New Ed. Leiden: E. J. Brill, 1965.</ref>
 
Oblast Čagatajidov je prekinil Uvais kan (1418-1428), goreč musliman, ki je bil v pogostih vojnah z Oiradi (Zahodnimi Mongoli) s področij vzhodno od Balhaškega jezera. Oirad Esen Tajiši ga je večkrat porazil in dvakrat celo ujel, vendar je vedno dosegel svojo izpustitev. Uvais kanu je sledil Esen Buka (1428-1462), ki je pogosto napadal cesarstvo Timuridov. Njega je nasledil brat Junus kan (1462-1487), ki je porazil Uzbeke in vzdrževal dobre odnose s Kozaki in Timuridi, zaradi upora Duglatov pa je izgubil Tarimski bazen. Leta 1484 je zavzel Taškent, ki je bil v posesti Timuridov.<ref name=" Grousset 3">Grousset, René. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 491-527, Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9</ref>