Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta v Ljubljani: Razlika med redakcijama

Geografija ima v Sloveniji že dolgoletno tradicijo, saj njenim začetkom institucionalno sicer še neorganiziranega dela lahko sledimo že od 19. stoletja naprej. Že ob ustanavljanju ljubljanske univerze je bila med nacionalnimi vedami omenjena tudi geografija in že avgusta 1919 sta bili predvideni za geografijo na takratni ustanovljeni ljubljanski univerzi kar dve stolici (fizična geografija,antropogeografija), vendar je bil šele aprila 1920 imenovan Artur Gavazzi za prvega rednega profesorja geografije. Z delom je pričel leta 1921. Istega leta je bil v okviru Filozofske fakultete ustanovljen Geografski inštitut, v katerem je Gavazzi zbral okoli sebe skupino zagretih študentov in diplomantov, ki so leta 1922 ustanovili Geografsko društvo Slovenije. Kot dober organizator je že tedaj poskrbel za obsežno knjižnico in zbirko kart. Opremil je tudi laboratorij za limnološka in oceanografska raziskovanja. Študij geografije je v prvem obdobju potekal v glavnem po vzoru avstrijskega študijskega sistema. Po odhodu Gavazzija na novo ustavljeno katedro za fizično geografijo v Zagrebu, je bil leta 1927 na njegovo mesto izvoljen Anton Melik, ki je nato z Svetozarjem Ilešičem od leta 1933 do konca šestdesetih let kreiral študij in znanstveno usmerjenost slovenske univerze. Melik in kasneje Ilešič sta se z veliko vnemo lotila pedagoškega in znanstveno raziskovalnega dela, neprestano pa se je povečevalo tudi število študentov. Ob Meliku in Ilešiču je slovenska geografska znanost suvereno in plodno vstopila v takratni jugoslovanski, evropski in svetovni znanstveni prostor. Leta 1925 je Geografsko društvo pričelo izdajati danes najstarejšo in osrednjo strokovno geografsko revijo Geografski vestnik. Šele po 2.svetovni vojni je slovenska geografija kot ena najmlajših nacionalnih ved pridobila širše možnosti za organizacijski, študijski in vsebinski razmah, vendar sta se Melik in Ilešič vse do začetka 60-tih let sama ubadala z obsežnim pedagoškim delom, izdajo učbenikov, znanstveno-raziskovalnim delom in številnimi pomembnimi nestrokovnimi funkcijami. Potrebe so se zaradi naraščajočega števila študentov in uvajanja novih predmetov stopnjevale. Razmere so se izboljšale šele po letu 1959, ko je tretje predavateljsko mesto zasedel Vladimir Klemenčič. Leta 1961 so Geografski inštitut pri Univerzi preimenovali v Oddelek za geografijo, ki je s časoma pridobil tudi nove fakultetne učitelje in sodelavce. Tako se je matična geografska enota močno okrepila. V letu 1966 se je začel tudi podiplomski študij, ki se je kasneje še razmahnil in postal vse bolj logična oblika izpopolnjevanja najbolj nadarjenih diplomantov. Po Ilišičevem mnenju si je ljubljanska geografska šola s svojim jedrom na Univerzi v 60-tih. letih prejšnjega stoletja pridobila nadpovprečen ugled in neke vrste vodilno vlogo v takratni jugoslovanski geografiji, stopnjevala pa se je tudi živahna mednarodna dejavnost. Leta 1957 je didaktika geografije pod imenom Metodika pouka geografije prvič postala visokošolski predmet. Znanstveno-raziskovalna in pedagoška dejavnost, ki se je sprva razmahnila z ustanovitvijo Inštituta za geografijo Univerze, se je kasneje razširila tudi z že obstoječima geografskima inštitucijama ter z ustanovljenima geografskima oddelkoma v okviru ljubljanske in mariborske Pedagoške akademije.