Tujec (roman): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
KocjoBot (pogovor | prispevki)
m robot Spreminjanje: id:Orang Asing
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m →‎Vsebina: zamenjava predloge AWB
Vrstica 8:
Meursault, mlad uslužbenec v alžirskem mestu Orana, je prejel telegram iz hiralnice, da mu je umrla mati. Telegram je napisan zelo na kratko, tako da se iz njega ne da razbrati, kdaj je njegova mati sploh umrla. Meursault se je takoj začel pripravljati na dolgo pot do mesteca Marengu, kjer je bila ta hiralnica. V službi je prosil šefa za dva dni dopusta, za katere je vedel, da mu jih ne bo mogel odreči. Odšel je še na kosilo v restavracijo pri Celestu, kamor je po navadi zahajal. Celest je bil njegov prijatelj in ga je prijateljsko bodril in tolažil. Nato je Meursault odšel še k Emmanuelu, da bi ga prosil za črno kravato in žalni trak. Po vseh teh opravkih se mu je že pošteno mudilo na avtobus, tako da je moral teči, če ga je hotel ujeti. Od tega teka in močne vročine je bil kar malo omotičen tako, da je na avtobusu zaspal. Ko se je vožnja končala je moral prepešačiti še dva kilometra do hiralnice. Tam se je najprej seznanil z vratarjem. Po dolgem čakanju ga je le sprejel ravnatelj hiralnice. Izrekel mu je sožalje in nato sta se zapletla v pogovor. Ravnatelj mu je povedal, da je že poskrbel za vse okoli pogreba, povedal mu je tudi to, da so njegovo mater že odpeljali v njihovo majhno mrtvašnico, da ne bi preveč vznemirjali drugih stanovalcev hiralnice. V hiralnici je Meursault opazil, da je krsta že zaprta. Pristopil je vratar in ga vprašal, če bi rad še poslednjič videl mater, a je odvrnil, da ne. Meursault se je usedel poleg krstne, nasproti njega pa vratar. Nekaj časa sta se pogovarjala, pokadila sta cigareto in spila belo kavo. Nato je vratar razpostavil še ostale sedeže, ker so začeli prihajati materini prijatelji iz hiralnice. Kar na enkrat je bila vsa soba polna in tako so bedeli pri truplu do jutra. Zjutraj so prišli pogrebci, ki so zaprli krsto in jo položili na mrtvaški voz. Za pogrebom so šli samo Meursault, ravnatelj hiralnice, neka medicinska sestra in najboljši prijatelj pokojnice. Pot do pokopališča je bila dolga in mučna, kajti sonce je močno pripekalo. Morali so paziti na tudi na hitrost hoje, da ne bi dobili sončarice. Po pogrebu je Meursault takoj odšel domov. Domov je prišel ves izmučen, zato je takoj zaspal. Drugi dan si je zaželel morja. Odšel je na plažo, kjer je srečal svojo prijateljico Marijo, ki je bila zaljubljena vanj. Cel dopoldan je preživel v vodi z Marijo. Ko se je zvečerilo, pa sta skupaj odšla v kino, kjer je bila neka komedija. Noč sta preživela pri njem doma. Drugi dan je Meursault srečal na stopnišču sostanovalca Raymonda, ki ga je povabil k sebi, da bi skupaj pokosila. Med obedom ga je Raymond prosil, če mu napiše neko pismo, s katerim bi se maščeval svoji ljubici, za katero je mislil, da ga vara. Meursault mu je ustregel in mu napisal pismo, ki je Raymondu zelo ugajalo. Kasneje so se zmenili Raymond, Meursault in Marija, da bi se šli skupaj kopat. Ko so odhajali, so videli, da jih opazujejo Arabci. Na plaži so se zelo zabavali. Kmalu so postali lačni. Po jedi so dekleta pospravljale, Raymond, Meursault in Masson pa so odšli na sprehod po sipinah. A kmalu so naleteli na težave, na plaži so jih čakali Arabci. Raymond je vedel, da bo prišlo do pretepa, zato je prijateljema povedal, naj se pripravita na to. Pretep se je res začel, a kmalu je eden od Arabcev potegnil nož in Raymonda zabodel v roko. Meursault in Masson sta Raymondu pomagala do hiše, kjer so mu obvili rano. Ko si je Raymond malo opomogel je spet odšel na plažo, za njem je stekel tudi Meursault. Meursault je videl, da Raymond nekaj namerava. In res, vrnila sta se k Arabcem. Tam je Raymond naperil revolver v enega od Arabcev. Meursault ga je začel prepričevati, da naj ne stori tega. Toda zgodilo se je nekaj povsem drugega. Raymond je res prepustil revolver Meursaultu, toda potem je on ustrelil v Arabca, najprej enkrat, potem pa takoj še preostale štiri naboje. Že drugi dan so ga aretirali. Najprej so ga zasliševali na policiji, a kmalu je dobil tudi svojega odvetnika. Kmalu se je preselil iz svojega stanovanja v zaporniško celico. Medtem, ko je čakal na sodno razpravo, pa je imel časa na pretek, da je razmišljal o svojem življenju. Ugotovil je, da, bi človek lahko preživel 100 dni v zaporu, če bi živel samo en dan na prostosti, kajti on je čas v zaporu preživljal tako, da je obujal svoje spomine. Spominjal se je svojega stanovanja, vsake podrobnosti v njem. To ga je povsem prevzelo. In tako je prišel tudi čas, ko se je začela sodna razprava. Po dolgem času je bil spet na prostosti. V sodni dvorani se mu je zdel ves direndaj novinarjev in odvetnikov zelo zanimiv. Zanimiva se mu je zdela celo zatožna klop, ker so vse priče govorile o njem, njegovih dejanjih in značaju. Na začetku se je razprava še kar ugodno razvijala, toda bolj se je bližal konec, bolj se je zdelo, da je kriv. V sodni razpravi pridejo na dan še druge Meursaultove lastnosti: malo pred umorom je pokopal mater, ki je umrla v domu za onemogle, vendar po mnenju prič ni kazal posebne žalosti; še istega dne se je spustil v ljubezensko razmerje s strojepisko Marijo, potem pa je z znancem Raymondom, s katerim ga ne veže prav nič, zapletel v zadevo, ki ga je nazadnje pripeljala v uboj. Na temelju pričevanj ga sodišče spozna za pokvarjenega in nevarnega človeka, sovražnika morali in družbi, zato ga obsodijo na smrt z obglavljanjem. V ječi se do konca zave občutka absurdnosti sveta in ravnodušja do lastnega in tujega življenja.
 
 
{{književna škrbina}}
{{novel-stub}}
 
[[Kategorija:Filozofski romani]]