Lojze Krakar: Razlika med redakcijama

Lojze Krakar je obiskoval [[gimnazija Novo mesto|gimnazijo]] v [[Novo mesto|Novem mestu]]. Med [[druga svetovna vojna|vojno]] je bil še kot gimnazijec v italijanskih [[zapor]]ih in nemških [[koncentracijsko taborišče|taboriščih]]. Po [[vojna|vojni]] je končal gimnazijo in [[1954]] diplomiral na ljubljanski [[slavistika|slavistiki]]; med letoma [[1965]] in [[1975]] je v okviru lektorata poučeval [[slovenska književnost|slovensko književnost]] in [[slovenščina|jezik]] na Univerzi [[Johann Wolfgang von Goethe|J. W. Goetheja]] v [[Frankfurt na Majni|Frankfurtu na Majni]]. Tam je leta [[1970]] [[doktorat|doktoriral]]. Kasneje je bil profesor slovenske književnosti na [[Filozofska fakulteta v Zadru|Filozofski fakulteti v Zadru]]. Delal je kot urednik pri [[Tovariš (revija)|Tovarišu]], [[Ciciban (revija)|Cicibanu]], na [[Radiotelevizija Slovenija|RTV Slovenija]] in v [[Cankarjeva založba|Cankarjevi založbi]]. Nekaj časa je bil samostojni književnik. Prevajal je poljsko, srbohrvaško in nemško [[poezija|poezijo]]. Prevedel in uredil je [[antologija|antologiji]] ''Poljska lirika dvajsetega stoletja'' in ''Sodobna mongolska lirika'' in urejal zbirko ''Lirika'' pri [[založba Mladinska knjiga|Mladinski knjigi]]. Objavil je nekaj literarnozgodovinskih in komparativnih razprav in [[esej]]ev. Lojze Krakar je sopotnik prve pesniške generacije po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]]. V to generacijo, poleg znamenitih avtorjev zbirke ''[[Pesmi štirih]]'' ([[Janez Menart]], [[Tone Pavček]], [[Ciril Zlobec]], [[Kajetan Kovič]]), sodijo tudi [[Ivan Minatti]], [[Ada Škerl]], [[Jože Šmit]], [[Peter Levec]] idr. V Krakarjev spomin potekajo v Semiču v mesecu februarju [[Krakarjevi dnevi]]. Tam je tudi Krakarjev muzej, pred katerim je njegov doprsni kip.