Igo Gruden: Razlika med redakcijama

Grudnovo časopisno polemiziranje in pravniško delo je imelo tudi politične posledice. Bil je član pripravljalnega odbora ''Društva prijateljev Sovjetske zveze'' ([[1940]]), naslednje leto je bil odvetnik [[Tone Hace|Toneta Haceta]], najbolj drznega predvojnega zločinca na Slovenskem. Po okupaciji [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] se je pridružil gibanju [[Osvobodilna fronta|OF]]; takrat mu je v [[Beograd]]u umrla mati. V vojnem času je kot odvetnik-branilec sodeloval na mnogih procesih zoper aktiviste in simpatizerje OF, med drugim tudi na znanem [[Preserski proces|Preserskem procesu]]. Konec leta [[1942]] je bil aretiran in zaprt v ''Belgijski vojašnici'', nato pa interniran v taborišču ''Visco'' v [[Furlanija|Furlaniji]], ''Chiesonuova'' v bližini [[Padova|Padove]] in naposled na [[otok]] [[Rab]], kjer je dočakal [[kapitulacija|kapitulacijo]] [[Italija|Italije]] in osvoboditev otoka. Tako je postal upravnik tamkajšnje bolnišnice. Leta [[1944]] se je skupaj z drugimi taboriščniki umaknil na otok [[Vis]], od tam pa preko [[Apulija|Apulije]] v [[begunsko taborišče|begunska taborišča]] v [[Egipt]]. Naslednje leto se je preko Italije vrnil v Beograd, kjer je po nalogu NOV postal [[urednik]] v slovenskem uredništvu [[Radio Beograd|Radia Beograd]]. Po osvoboditvi Slovenije se je vrnil v Ljubljano, kjer se je končno oženil s Pepco Zajc ([[1945]]) in se zaposlil na Ministrstvu za prosveto. Tega leta je izšla pesniška zbirka ''V pregnanstvo''. Leta [[1946]] je njegova zbirka ''V pregnanstvo'' doživela ponatis, hkrati pa je izšla zbirka ''Pesnikovo srce''. Rodil se je sin Primož, leto pred Grudnovo smrtjo pa še sin Aleš. Leta [[1947]] je prejel tudi [[Prešernova nagrada|Prešernovo nagrado]]. V svojem zadnjem življenjskem obdobju se je ukvarjal s prevajanjem, zlasti bolgarskega pesništva. Oblasti ''Cone A'' Svobodnega tržaškega ozemlja mu niso dovolile obiska rojstnega kraja Nabrežine.