Milan Jesih: Razlika med redakcijama

Milan Jesih je prvič javno izraziteje nastopil v pesniški skupini 442. Ta se je razvila iz skupine 441, v kateri sta delovala [[Matjaž Kocbek]] in [[Ivo Svetina]], potem pa so se jima pridružili še [[Andrej Brvar]], [[Tomaž Kralj|Tomaž Kralj]] in Milan Jesih. Že maja leta 1969 je [[Dušan Jovanović]] v ljubljanski Drami režiral večer njihove pesniške besede z naslovom »[[Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk]]«. Za pesnike te skupine se je v literarni zgodovini uveljavil izraz [[lingvizem|lingvizem]], čeprav je vsak med njimi v svojem pesniškem razvoju razvil svojo svojo posebno avtorsko poetiko.

Jesihova prva pesniška zbirka ''[[Uran v urinu, gospodar!|Uran v urinu, gospodar!]]'', je izšla leta 1972. Pri kritikih ni bila najbolje sprejeta, saj se jim je zdelo, da gre za obnavljanje ludističnih vzorcev, ki jih je v slovensko poezijo vpeljal zlasti [[Tomaž Šalamun|Tomaž Šalamun]] z zbirko [[Poker|Poker]] (1966). Kljub temu jo lahko vrednotimo kot eno izmed najpomembnejših zbirk slovenskega pesniškega modernizma.

Že v drugi pesniški zbirki ''[[Legende|Legende]]'' (1974) opazimo odmik od [[Ludizem|ludizma]]. Tradicije ne pojmuje več izključno kot nekaj, iz česar se je treba norčevati, ampak kot nekaj, kar je mogoče vključiti tudi v sedanjost in se do nje smiselno opredeljevati, ne pa zgolj parodirati. Hkrati se pojavlja tudi že [[deziluzija]].

Vrhunec Jesihovega pesništva so zbirke ''Soneti'' (1989), ''Soneti drugi'' (1993) in ''Jambi'' (2000), ki jih imamo lahko za najvišji dosežek pesniškega postmodernizma na Slovenskem. V prvih dveh zbirkah Jesih obnavlja strogo [[sonet]]no formo, ki je že od [[France Prešeren|Prešerna]] temeljna pesniška oblika slovenskega pesništva, motivi pa segajo od prizorov iz narave, vaških in mestnih podob, literarnih [[reminiscenc|reminiscenc]] in spominov do avtorefleksije lastne ustvarjalnosti. Postmodernistični lirski subjekt se suvereno giblje med podobami in jih na novo sestavlja. Ob tem se nam kaže Jesihova jezikovna mojstrstva, ki nam vedno znova dokazuje, kakšne izrazne možnosti se skrivajo v slovenskem jeziku.

Zanimivo je, da je režiser leta 1985 ponovil prizor v svoji postavitvi drame [[Ivo Svetina|Iva Svetine]] ''[[Lepotica in zver (Svetina)|Lepotica in zver]]'' v Slovenskem mladinskem gledališču, le da je takrat prizor označeval konec gledališkega modernizma. Že pred tem pa je ta prizor citiral, a po pedagoški intervenciji zgolj v stilirizirani obliki, v dijaški predstavi Majcnove ''[[Apokalipsa (Majcen)|Apokalipse]]'' leta 1980, [[Dragan Živadinov|Dragan Živadinov]], kasneje eden najpomembnejših ustvarjalcev slovenskega gledališkega postmodernizma.

Sledila je kolektivna predstava [[Limite|Limite]] (1973) z Zvonetom Šedelbauerjem v Eksperimentalnem gledališču Glej. Značilnost te predstave je bila, da sta besedilo in odrsko dogajanje nastajala sproti. Med nastajanjem projekta je Milan Jesih sproti prinašal besedilo za dogajanje na odru, ki ga je videl prejšnji dan.

Jesih je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih prevajalcev. Iz [[srbščina|srbščine]] in [[hrvaščina|hrvaščine]] ter zlasti [[ruščina|ruščine]] in [[angleščina|angleščine]] je prevedel vrsto temeljnih dramskih del. Med avtorji, ki jih je prevajal, so [[Branislav Nušič]] (''Mister Dolar'', ''Oblast'', ''Gospa ministrica''), [[Ruska književnost|Aleksander N. Ostrovski]] (''Volkovi in ovce'', ''Gozd''), [[Nikolaj Vasiljevič Gogolj|Nikolaj V. Gogolj]] (''Kvartopirci'', ''Revizor''), [[Anton P. Čehov|Anton P. Čehov]] (''Striček Vanja'', ''Tri sestre'', ''Češnjev vrt''), [[Mihail A. Bulgakov]] (''Moliere'', ''Ivan Vasiljevič'', ''Don Kihot''), [[Richard Sheridan]] (''Šola za obrekovanje''). Glavni preizkusni kamen vsakega prevajalca pa so [[Shakespeare|Shakespearova dela]] in teh je Jesih nabral že kar veliko, med njimi so ''[[Hamlet]]'', ''Macbeth'', ''Othello'', ''[[Romeo in Julija]]'', ''Ukročena trmoglavka'' in ''Vihar''. S tem se uvršča med najpomembnejša slovenska prevajalca Shakespeara, kot sta [[Oton Župančič]] in [[Matej Bor]]. Vsa ta dela so bila tudi uprizorjena v slovenskih poklicnih gledališčih, mnoga med njimi pa so izšla tudi knjižno.