Vladimir Nazor: Razlika med redakcijama

Vladimir Nazor je eden najpomembnejših hrvaških pesnikov v prvi polovici [[20. stoletje|20. stoletja]]. Izrazite etične in narodnostne ideje je nakazal v začetni poeziji (mitološki motivi v ''Slavenskih legendah'', [[1900]]) in ustvaril svoj osebni [[lirika|lirski]] stil že v prvi pesniški zbirki ''Lirika'' (1900). ''Pjesme u šikari, iz močvare i nad usjevima'' so nastale med prvo svetovno vojno in neposredno po njej, zato so v njej pesnikvi namigi na čas: na razpad ruske fronte, na slutnje izgube Istre in morda dela [[Dalmacija|Dalmacije]], na lakoto, ki je zajela pokrajine ob severnem Jadranu. Nazor na strah in tegobe odgovarja z udarnostjo in ogorčenostjo. Ne pozna pasivnosti in resignacije. V teh pesmih so že vse zasnove pesnikove kasnejše lirike: lirsko-refleksivno doživljane sveta, vezano na naravo, iz katere jemlje simbolne podobe, poudarjanje narodne identitete, ki obsega pravico do svobode in prihodnosti, in boj med dobrim in zlim, med nasiljem in sbvobodo, kjer je filozofsko-etnične probleme razrešuje tako, da si človek in narodna skupnost svojo pravico ustvarjata z dejavnostjo, z optimistično vero in zanosom. Pesnik s takšno duhovno strukturo se je upiral dekadentnemu valu modernizma, sprejemal pa njegov oblikovalni postopek z razgibanim verzom, z izrazito melodiko jetika, z bujnim ritmom, z gibčnim uskljevanjem sporočila z izvirnimi jezikovnimi sredstvi. Nazor je ostal pesnik življenskeživljenjske moči in radosti, in čeprav zelo tankočuten za osebno doživljane, pesnik moralnega zdravja svojega hrvaškega naroda.

; Poimenovanja