Anton Bezenšek: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Grejo (pogovor | prispevki)
m kraj rojstva
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m slovnica AWB
Vrstica 10:
 
=== Bezenškov visokošolski študij ===
Čas njegovega šolanja na Gimnaziji Celje je sovpadal z dobo narodnih [[Tabor|taborovtabor]]ov in uspešnim delovanjem [[Čitalnica|čitalnic]], to je izoblikovalo odločno narodno mišljenje in ljubezen do slovenske besede. Leta 1873 je bil glavni pobudnik in ustanovitelj [[Beseda|Besede]] prvega slovenskega dijaškega društva na celjski gimnaziji. Postal je prvi predsednik in zelo aktiven član tega društva. To mu je nakopalo mnogo težav z nemško usmerjenimi profesorji, zlasti od profesorja matematike, ki mu je zagrozil da ne bo opravil mature. Bezenšek se je takrat povezal s svojimi prijatelji, ki so bili v podobnem položaju, prijavili so se na zrelostni izpit leta 1874 v Zagreb, kjer je uspešno maturiral. Oktobra leta 1874 se je vpisal na [[Filozofska fakulteta v Zagrebu|filozofsko fakulteto]], novoustanovljene [[Zagrebška Univerza|Zagrebške Univerze]]. Obiskoval je predavanja iz [[Slavistika|slavistike]], [[Klasična filologija|klasične filologije]] in [[Filozofija|filozofije]]. Tu se je seznanil tudi z Slovencem prof. Franjem Magdičem, ki velja za začetnika hrvaške stenografije. Večina takratnih slovenskih študentov na visokih šolah se je morala preživljati sama, tako tudi Bezenšek, ki si je nekaj sredstev pridobil z [[Instrukcija|instrukcijamiinstrukcija]]mi premožnejših študentov, veliko več pa z poučevanje stenografije, hrvaških dijakov na veliki [[Zagrebška gimnazija|Zagrebški gimnaziji]]. Organiziral je tečaje stenografije in v petih letih študija navdušil ter usposobil cele generacije hrvaških srednješolcev, jih zbiral, spodbujal, bodril, navduševal. V šolskem letu 1878/79 je zaključil svoj študij in postal [[Honorarni učitelj|honorarni učitelj]] na gimnaziji v Zagrebu, kjer je poleg stenografije poučeval še nemščino in matematiko. Na univerzi v Zagrebu si je vztrajno prizadeval da bi odprli [[lektorat|lektorsko]] mesto za stenografijo. Njegovi prošnji je hrvaška vlada 15.septembra 1878 ugodila, vendar je to mesto tako nizko ovrednotila, da je razočarani Bezenšek službo zavrnil.
 
=== Bezenškovo ukvarjanje s [[Stenografija|stenografijo]] ===
Vrstica 16:
 
=== Nepričakovana odpoved dela v Sofiji ===
Leta 1884 je odšel Bezenšek na poletne počitnice, domov v Slovenijo. Preživel jih je zelo aktivno, po vrnitvi konec meseca septembra v Sofijo, ga je tam pričakalo šokantno presenečenje. Bolgarska vlada mu je poslala sporočilo da ne bo podaljšala njegovo pogodbo za delo v [[Stenografski urad|stenografskem uradu]], ukaz je podpisal novoizvoljeni minister Karavelov. Bezenška je ta odpoved prizadela, vendar je takoj pogledal okoli za novo zaposlitvijo. Odprlo se mu je več možnosti, ena celo v Sloveniji, zaposlitev pri [[Kranjski deželni odbor|kranjskem deželnem odboru]] v Ljubljani. V Bolgariji je bil že precej poznan in povabili so ga v [[Plovdiv]], ki je postal po [[Berlinski kongres|Berlinskem kongresu]], oblastno središče [[Vzhodna Rumelija|Vzhodne Rumelije]], ki ni pripadala severni Bolgariji in jo je upravljal [[Guverner|guverner]]. Ta ponudba mu je bila ljubša, ker mu je omogočala poleg vodenja stenografskega urada še profesuro na tamkajšnji gimnaziji, katero je cenil kot svoje poslanstvo. V Plovdivu je bil zelo lepo sprejet, njegov stenografski urad pa ni imel dolge življenskeživljenjske dobe, saj je oblastna skupščina prenehala delovati 18. septembra 1885. Tedaj je prišlo do združitve severne in južne Bolgarije. Bezenšku se je odprla možnost da se vrne nazaj v stenografski urad v Sofijo, vendar se je tako vživel v svoje delo na Gimnaziji v Plovdivu, da te priložnosti ni izkoristil. Začelo se je njegovo 20- letno življenje in delo v Plovdivu. Svojim mlajšim bratom je redno pomagal, Dominiku finančno da je doma na Frankolovem lahko odprl gostilno in trgovino, Arnoštu že prej med študijem v Zagrebu, potem ga je povabil v Bolgarijo in tam skrbel za njegovo vzgojo, po nekaj letih bivanja v Plovdivu pa je bratu Ignacu, ki je končal kmetijsko-vinarsko šolo na Grmu pri Novem mestu, priskrbel mesto vinarskega nadzornika v Plovdivu, bratu Alojzu pa je pomagal v Plovdivu ustanoviti knjigarno in založbo ''Pčela'', ta založba si je v Bolgariji pridobila velik ugled. Leta 1895 je iz ljubiteljskih nagibov do petja v Plovdivu ustanovil [[Mestni pevski zbor]], katerega predsednik je postal. Dal je tudi pobudo za ustanovitev zveze vseh pevskih društev, delujočih na slovanskem jugu. Zveza južnoslovanskih pevskih zborov je bila pod njegovim predsedstvom ustanovljena leta 1896 v Plovdivu.
 
Leta [[1906]] se je vrnil v Sofijo, kjer je ostal do svoje smrti. V tem času je izdal veliko publikacij in prevodov, do leta [[1911]] pa je predaval na [[Univerza v Sofiji|Univerzi v Sofiji]].