Penicilini: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m slog
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m slovnica AWB
Vrstica 31:
Že pred Flemingovim odkritjem so drugi poročali o [[bakteriostatik|bakteriostatičnem]] učinku čopičaste plesni. Že od [[srednji vek|srednjega veka]] so v Evropi v [[tradicionalna medicina|tradicionalni medicini]] uporabljali kruh z modro plesnijo (domnevno čopičasta plesen) za zdravljenje zagnojenih ran. Prvi objavljen vir se je leta 1875 pojavil v [[znanstvena revija|reviji]] ''[[Philosophical Transactions of the Royal Society]]'' angleške [[Kraljeva družba|Kraljeve družbe]], avtorja [[John Tyndall|Johna Tyndalla]].<ref>''Phil. Trans.'', 1876, 166, str. 27-74.</ref> [[Ernest Duchesne]] je o tem pisal leta 1897, vendar Pasteurjev inštitut zaradi njegove mladosti članka ni sprejel. Marca 2000 so doktorji bolnišnice v kostariškem San Josu objavili dva rokopisa kostariškega zdravnika in znanstvenika [[Clodomiro Picado Twight|Clodomira Picada Twighta]] (1887–1944). Poročali so o njegovih opazovanjih zaviralnega učinka gliv iz rodu čopičastih plesni med letoma 1915 in 1927. Svoje odkritje je sporočil tudi pariški akademiji znanosti, vendar ga ni [[patent]]iral. Njegove raziskave so se začele več let pred Flemingovim odkritjem.
 
Fleming je kasneje preračunal, da naj bi do odkritja prišel petkovega jutra [[28. september|28. septembra]] [[1928]].<ref>{{cite book |author=Haven, K.F. |title=Marvels of Science: 50 Fascinating 5-Minute Reads |publisher=Libraries Unlimited |location=Littleton, Colo |year=1994 |pages=182 |isbn=1-56308-159-8 }}</ref> Šlo je za srečno naključje, ko je v laboratoriju v londonski bolnišnici St. Mary's Hospital v [[petrijevka|petrijevki]] gojil stafiloloke. Ker je petrijevko pustil po nesreči odprto, se je gojišče okužilo tudi s plesnijo iz rodu čopičastih plesni in ta je tvorila s prostim očesom vidno kolonijo. Okoli plesni se je pojavil kolobar zaradi zaviraja rasti stafilokokov. Fleming je predpostavil, da plesen izloča snov, ki zavira rast bakterij in povzroča njihovo lizo. Plesen je nacepil na drugo gojišče in iz čiste kulture je ugotovil, da gre za čopičasto plesen. Danes to vrsto plesni poznamo pod imenom ''[[Penicillium notatum]]''. Fleming je vzorec poslal [[Charles Thom|Charlesu Thomu]], v tistih časih priznanemu ameriškemu strokovnjaku. Fleming je tudi skoval izraz penicilin, s čimer je poimenoval [[filtrat]], pridobljen iz čopičaste plesni. Že kmalu so ugotovili, da je penicilin učinkovit zoper grampozitivne bakterije, a neučinkovit proti gramnegativnim bakterijam in [[glivica]]m. Fleming je predpostavljal, da se lahko penicilin uporablja kot učinkovito [[razkužilo]], ki je zelo učinkovito in v primerjavi z drugimi [[antiseptik]]i tistega časa minimalno toksično. Zapisal je tudi njegovo laboratorijsko uporabnost pri osamitvi bakterije ''Bacillus influenzae'' (danes poimenovana ''[[Haemophilus influenzae]]'').<ref name="Flemming1929">{{cite journal | author=Fleming, A. | title=On the antibacterial action of cultures of a penicillium, with special reference to their use in the isolation of ''B. influenzæ'' | journal=Br. J. Exp. Pathol. | year=1929 | volume=10 | issue=31 | pages=226–36}}</ref> Po nadaljnihnadaljnjih raziskavah je bil prepričan, da je penicilin premalo obstojen v človeškem organizmu, da bi lahko bil učinkovit proti patogenim bakterijam. Leta [[1931]] je prekinil raziskovanje. S [[klinična raziskava|kliničnimi raziskavami]] je nadaljeval leta [[1934]] ter do leta [[1940]] iskal nekoga, ki bi znal penicilin ustrezno prečistiti.<ref name="Brown2004">{{cite book | author= Brown, K. | title=Penicillin Man: Alexander Fleming and the Antibiotic Revolution. | location=Stroud | publisher=Sutton | year=2004 | isbn = 0-7509-3152-3}}</ref>
 
=== Uporaba v zdravstvu ===
Vrstica 61:
Ker na obzorju še vedno ni bilo zadovoljive rešitve, so znanstveniki pričeli z iskanjem načina, da bi upočasnili izločanje penicilina iz telesa. Iskali so molekulo, ki bi se vezala na [[prenašalna beljakovina|prenašalno beljakovino]], ki je odgovorna za aktivno izločanje penicilina v seč, in bi zasedla te prenašalne beljakovine in s tem preprečila, da bi se sam penicilin izločal tako hitro. Kot primerna se je izkazala [[urikozurik|urikozurična]] učinkovina [[probenecid]]. Pri sočasni uporabi probenecida in penicilina je prvi [[kompetitivna inhibicija|kompetitivno]] zavrl izločanje penicilina in koncentracija penicilina v krvi ter čas njegovega delovanja sta se podaljšala. Uporaba probenecida je upadla, ko so razvili zmogljivejše tehnike za množično proizvodnjo penicilina ter odkrili polsintetske penicilinske učinkovine.<ref name=Silverthorn2004/> Vendar je probenecid še vedno uporabljan, in sicer pri določenih okužbah, ki zahtevajo posebej visoke krvne koncentracije penicilina.<ref name=AMH2006>{{cite book | editor=Rossi, S. (ur.) | title=[[Australian Medicines Handbook]] | year=2006 | location=Adelaide | publisher=Australian Medicines Handbook | isbn=0-9757919-2-3}}</ref>
 
== NadaljnjiNadaljnjji razvoj penicilinskih učinkovin ==
Ker je bil obseg okužb, ki jih je bilo možno zdraviti s prvotnimi naravnimi penicilini (zlasti penicilinom G), in zaradi sorazmerno slabega delovanja peroralno učinkovitega [[fenoksimetilpenicilin]]a (penicilina V) so raziskovalci iskali derivate penicilina, ki bi delovali na širši spekter okužb. Izolacija [[6-aminopenicilanska kislina|6-aminopenicilanske kisline]] (6-APA), ki predstalja osrednjo strukturo penicilinov, je omogočila razvoj polsinteznih penicilinov, ki so izkazovali boljše lastnosti kot naravni penicilin G (benzilpenicilin); tako so izboljšali [[biorazpoložljivost]], spekter delovanja, obstojnost in prenašanje penicilinov.
 
Prvi večji dosežek je pomenila sinteza [[ampicilin]]a, ki ima širši spekter delovanja od naravnih penicilinov (penicilina G in V). Z nadaljnjiminadaljnjjimi raziskavami so odkrili peniciline, odporne na [[betalaktamaza|betalaktamazo]] ([[flukloksacilin]], [[dikloksacilin]], [[meticilin]]). To je bilo bistvenega pomena za zdravljenje okužb z bakterijami, ki proizvajajo betalaktamazo, niso pa učinkoviti proti [[MRSA|na meticilin odpornemu ''S. aureusu'']], ki se je kasneje pojavil.
 
Naslednji dosežek je bil razvoj penicilinskih antibiotikov, učinkovitih proti [[psevdomonas]]u ([[karbenicilin]], [[tikarcilin]], [[piperacilin]]). Z njimi so spekter delovanja razširili tudi na gramnegativne bakterije.