Bitka za Galipoli: Razlika med redakcijama

|commander2={{ikonazastave|Ottoman Empire}} [[Talat Pasa|Talat Pasa]],<br />{{ikonazastave|Ottoman Empire}} [[Kemal Atatürk|Mustafa Kemal]]

[[19. februar|Devetnajstega februarja]] [[1915]] se je pred obalo Gallipolija pojavilo močno zavezniško ladjevje, ki ga je sestavljalo: 31 [[Bojna ladja|bojnih ladij]], 3 bojne križarke, 24 [[Križarka|križark]], 25 [[Rušilec|rušilcev]], 8 monitorjev, 14 [[Podmornica|podmornic]] ter še okoli 50 spremljevalnih ladij. Anglo-francosko ladjevje je ob svojem prihodu začelo nemudoma bombardirati turške utrdbe ob vsej vzhodni obali Gallipolija. Kot se je kasneje izkazalo bombardiranja niso bila vedno uspešna, čeprav je ladjam uspelo uničiti marsikatero trdnjavsko topništvo so premične baterije večinoma ostale nedotaknjene in so tekom spopadov odločno odgovarjale na britanski ogenj. Prav zaradi njih so imeli zavezniki največ izgub. Do glavnega napada je prišlo [[18. marec|18. marca]], 18 bojnih ladij skupaj s spremstvom rušilcev in križark se je zbralo na najožjem delu Dardanel, da bi pričelo obstreljevati turške utrdbe ki so se izognile predhodnemu obstreljevanju. Med obstreljevanjem so ladje doživele le malo škode saj je bil turški topniški ogenj izredno nenatančen, nato pa je nenadoma prišlo do katastrofe. Francoska bojna ladja ''Bouvet'' je zaplula na [[Vodna mina|mino]], ki so jo deset dni prej postavili turški [[Minopolagalec|minopolagalec]] ''Nusret''. Ladja se je po nekaj minutah prevrnila z vso posadko na palubi, nastala je zmeda v kateri sta mino zadeli še ladji ''HMS Irresistible'' in ''HMS Inflexible''. Na pomoč jima je priskočila ladja ''HMS Ocean'' vendar je tudi ta naletela na mino in se nato kmalu potopila. Med napadom sta bili težje poškodovani tudi francoski bojni ladji ''Suffren'' in ''Gaulois''.

Po številnih spodletelih bitkah in nemoči je v zavezniškem poveljstvu zaradi nenehnega političnega pritiska prišlo do globoke krize katero pa je Himelton nameravali rešiti z novo ofenzivo. [[6. avgust|Šestega avgusta]] se je 8 &nbsp;km severno od obala ANZAC, blizu vasi Suvla, izkrcala nova vojska, ki naj bi v naslednjih dneh napredovala v notranjost polotoka obkolila turške položaje na jugu in tako premaknila že od aprila stoječo fronta. Čeprav je bil turški odpor slab izkrcanje pa je potekalo brez težav, so se ponovno začele pojavljati težave. Zaradi prevelike previdnosti poveljnikov so čete počasi napredovale tako, da ob koncu dneva niso zasedle več kot obale. Ta čas so izkoristili Turki, ki so pripeljali okrepitve in zasedli strme hribe okoli obale. Vsak nadaljninadaljnji zavezniški poizkus preboja se je končal z tisočimi mrtvimi in ranjenimi. Pomagali niso niti slepilni napadi na odseku ANZAC in Helles. [[21. avgust|Enaindvajsetega avgusta]] so zavezniki sprožili še zadnjo ofenzivo, ki pa se je tako kot prejšnje spremenila v klavnico brez cilja. Zadnji boji so se končali [[29. avgust]]a.