Združitev Italije: Razlika med redakcijama

Liberalne ideje [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]], ki so jih prinesle na [[Apeninski polotok]] [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]]ove okupatorske čete, so vzbudile v prebivalstvu nešteto upanj in načrtov za izboljšanje ekonomskega stanja in za odpravo [[Avstrijsko cesarstvo|avstrijske]] nadoblasti iz severnih pokrajin ([[Lombardsko-beneško kraljestvo]]). V duhu [[francoska revolucija|revolucionarnih]] pojmov o svobodi so nastale različne skupine teoretikov, ki so videli možnost uresničenja teh pričakovanj edino v združenju vseh političnih sil v [[država|državno enoto]]. Najbolj kompaktna skupina so bili monarhisti, ki so zagovarjali zamisel, po kateri naj bi se razne manjše državne enote na polotoku priključile že obstoječi in priznani [[Kraljevina Sardinija|Sardinski kraljevini]].

Tragični konec vseh teh podvigov je v glavnem pripisati slabi organizaciji in predvsem slabemu obveščanju množic. Uporniki so bili namreč pretežno pripadniki [[aristokracija|aristokracije]], medtem ko ljudstvo ni bilo niti seznanjeno z njihovimi nameni. Zgovoren je primer Pisacaneja, čigar vojsko so pobili kmetje, ki jih je hotel Pisacane emancipirati. V svojem zanosu do idealov svobode in neodvisnosti si aristokratični uporniki niso predstavljali, da bi jim narod ne želel slediti. A zgodilo se je prav to: preprosti ljudje so bolj verjeli obstojećim oblastem kot pa upornikom. <ref>Omodeo A.: ''L'età del Risorgimento italiano'', [[Neapelj]] [[1955]]</ref>

Po neuspehu Mazzinijevih teorij, ki so vedno upoštevale predvsem oborožene posege, so se pojavili razni predlogi za mirno rešitev vprašanja. Značilna za to obdobje je ideja, da je za združenje političnih enot potreben predvsem gospodarski razvoj dežele <ref>Fontana, S: ''La controrivoluzione cattolica in Italia: 1820-1830'', [[Brescia]] [[1968]]</ref>. Medtem ko je Mazzini teoriziral politično združenje, ki bi pozneje, po svojem uresničenju, poskrbelo za razvoj kmetijstva in emancipacijo množic, so novi teoriki poudarjali, da je izboljšanje ekonomskega stanja prvi pogoj za združenje vseh sil v deželi. Za dosego teh dolgoročnih ciljev je [[Massimo D'Azeglio]] predlagal konfederacijo italijanskih državic po nemškem zgledu <ref> D'Azeglio, M.: ''Degli ultimi casi di Romagna'', [[1846]]</ref>. [[Vincenzo Gioberti]] je predlagal konfederacijo, ki naj bi v spoštovanju tisočletne tradicije sprejela [[papež]]evo vodstvo <ref>Gioberti, V.: ''I prolegomeni del Primato'', [[Bruselj]] [[1865]]</ref>. [[Cesare Balbo]] pa je videl možnost konfederacije le pod vodstvom Savojcev <ref>Balbo, C.: ''Le speranze d'Italia'', Torino [[1844]]</ref>. Njihove teorije, sicer nekoliko različne, so vsekakor začele izoblikovati unitarno predstavo bodoče države in ustanovili so stranko Novih gvelfov. Postalo je jasno, katera je glavna zapreka za uresničenje njihovih programov: to je bila tuja - predvsem avstrijska - prisotnost na polotoku. Vsi nemiri so se počasi usmerili na ta cilj: tujce je bilo treba pregnati.

[[Druga italijanska vojna za neodvisnost]] ([[1859]]), kjer je Sardinija s pomočjo Francije premagala Avstrijo, je dejansko prvi korak v procesu zedinjenja Italije. Lombardija je namreč pripadla Sardiniji, medtem ko sta [[Nica]] in [[Savoja]] bili sicer dodeljeni Francozom, a ju Sardinija ni izročila. Sploh so bile določbe [[züriška mirovna pogodba|mirovne pogodbe]] v veliki meri popolnoma prezrte. Politične spremembe so si sledile v naglem zaporedju in brez spoštovanja sprejetih dogovorov. [[Giuseppe Garibaldi|Garibaldi]] je izvršil [[pohod tisočih]] in s tem omogočil aneksijo Dveh Sicilij. Kraljevina Sardinija je postala Kraljevina Italija in poslednično je [[Viktor Emanuel II.]] postal kralj [[Kraljevina Italija|Italije]] ([[1861]]). <ref> Martucci R.: ''L'invenzione dell'Italia unita: 1855-1864'', [[Firence]] [[1999]]. ISBN 88-383-1828-X</ref>

[[Kategorija:zgodovinaZgodovina Italije]]