Malteški viteški red: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m slog AWB |
m pnp AWB |
||
Vrstica 34:
V drugi polovici [[9. stoletje|9. stoletja]] so trgovci iz [[Amalfi]]ja v južni [[Italija|Italiji]] z dovoljenjem egiptovskega [[kalif]]a v Jeruzalemu ustanovili hospic, v katerem so skrbeli predvsem za bolne trgovce in romarje v [[Sveta dežela|Sveto deželo]]. Hospic so sprva vodili [[benediktinci]], leta [[1080]] pa je skrb zanje prevzela bratovščina [[Janez Krstnik|sv. Janeza]], ki jo je ustanovil brat Gerard. Gerard je bil verjetno benediktinski brat laik in predstojnik hospica. Kmalu potem, ko so zahodnoevropski kristjani v [[Prva križarska vojna|prvi križarski vojni]] leta [[1099]] osvojili Jeruzalem, je bratovščina sv. Janeza postala [[vojaški red]] in skrb za bolne zamenjala z vojskovanjem za obrambo Svete dežele. Novoustanovljeni red je [[13. februar]]ja [[1113]] s svojo [[Papeška bula|bulo]] potrdil [[papež Pashal II.]]
Ko so [[muslimani]] leta [[1187]] ponovno osvojili Sveto deželo, so se malteški vitezi umaknili v [[Akon]], od tod pa na [[Ciper]] in [[Rodos]] in nazadnje na [[Malta|Malto]], ki je bila takrat vazalna država španskega podkralja [[Sicilija|Sicilije]]. Leta [[1798]] jih je [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] pregnal tudi z Malte in od leta [[1834]] imajo svoj sedež v [[Rim]]u.
==Zgodovina==
Vrstica 84:
===Izguba Malte===
[[12. junij]]a leta [[1798]] je [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] na vojnem pohodu v [[Egipt]] z zvijačo zasedel [[Malta|Malto]]. Malteške viteze je zaprosil za varno pristanišče, v katerem bi lahko oskrbel svoje ladje, ko so njegove ladje pristale v [[Valletta|Valletti]] , pa se je obrnil proti svojim gostiteljem. Veliki mojster reda Ferdinand von Hompesch zu Bolheim tega ni pričakoval in na to ni bil pripravljen, zato se je hitro vdal, z izgovorom, da mu redovna pravila prepovedujejo vojskovanje s [[kristjani]]. Pod pritiskom avstrijskega dvora je moral zato leta [[1799]] odstopiti.
Vitezi so se po umiku z Malte razkropili po Evropi in se začeli z evropskimi vladarji pogajati o vrnitvi na oblast. Največje število vitezov je našlo zatočišče v [[Sankt-Peterburg]]u, kjer jih je toplo sprejel ruski [[car]] Pavel I., z željo, da bi okrepil tradicijo ruskih vitezov hospitalcev. Malteške viteze je uvrstil med ruske cesarske redove, vitezi so ga v zameno izvolili za svojega velikega mojstra. Veliki mojster Pavel I. je nato v Rusiji poleg rimokatoliškega velikega redovnega konventa ustanovil še ruski veliki redovni konvent z nič manj kot 118 komendami. [[Rimskokatoliška cerkev]] njegove izvolitve nikoli ni [[Kanonsko pravo|kanonizirala]], zato je bil veliki mojster reda samo ''[[de facto]]'', na pa tudi ''[[de facto|de iure]]''.
| |||