Vzhodna filozofija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Argumenti proti označevanju za »Vzhodno filozofijo«: dodala sem informacije o razvoju kitajske logike, ki je bila prej v članku spregledana |
m pnp AWB |
||
Vrstica 26:
''Glavni članek: [[Taoizem]]''
Taoizem je tradicionalni spremljevalec konfucijanstva. Središčne knjige taoizma so [[Tao Te Čing]] (''Kako stvari delujejo''), ki jih tradicionalno pripisujejo [[Lao Ce]]ju in [[Čuang Ce]]ju. Središčne pojme taoizma lahko najdemo daleč nazaj v kitajski zgodovini, saj vključuje elemente [[misticizem|misticizma]] iz [[predzgodovina|predzgodovine]], se navezuje tudi na [[Knjiga premen|Knjigo premen]] (''I Čing''), [[vedeževanje|vedeževalski]] nabor 64 geometrijskih vzorcev, ki opisujejo stanja in razvoj sveta. Taoizem poudarja Naravo, svobodo posameznika, zavrnitev socialnih vezi in je bil doktrina, ki so jo zagovarjali tisti, ki so se »umaknili v gore«. Ob koncu svojih
=== Legalizem ===
Vrstica 72:
== Razlike glede na zahodno filozofijo ==
=== Argumenti proti označevanju za »Vzhodno filozofijo« ===
Vrstica 79 ⟶ 78:
Drugi argument proti tvorstnemu razločevanju je zgodovinski. Prvi »bežen zgodovinski pogled« zahodne filozofije nas pravzaprav popelje v [[Mala Azija|Malo Azijo]]. Morda ne bomo nikoli vedeli ali njene korenine ležijo v Indiji (ali pa korenine indijske filozofije izhajajo iz indo-arijske invazije), vendar je zagotovo verjetno, da je bil [[Bližnji Vzhod]] križišče starodavnih verskih filozofskih sistemov.
Soroden argument je [[jezikoslovje|jezikoslovni]], ki temelji na razvrstitvi [[sanskrt]]a za enega od prvih [[indoevropski jeziki|indoevropskih jezikov]]. (Znan je [[Friedrich Wilhelm Nietzsche|Nietzschejev]] navedek, da sta krščanstvo in budizem »v krvnem sorodstvu«.)
Osrednja konceptualna struktura, ki jo indijska filozofija deli s klasično zahodno filozofijo (in v vzhodnjeazijski misli pred budistično »invazijo« manjka) vsebuje nasprotke [[dihotomija|dihotomij]] med [[razum]]om nasproti [[čustvo|čustvu]], [[videz]]u nasproti [[resničnost]]i, enemu nasproti mnogim in stalnosti nasproti spremembi. Indijska in zahodna misel si, s svojim robustnim konceptualnim dualizmom ''um''-''telo'', delita posledično stremljenje za subjektivnim idealizmom ali dualizmom. Tudi kitajska filozofija sicer operira z dualnimi pari, ki jih uporablja kot metodološko orodje tkim. binarnih kategorij (n.pr. yin-yang, ti-yong, ming-shi, ben-mo, itd). Le te pa ne temeljijo na vzajemnem protislovju oz. izključevanju obeh protipolov, temveč na korelativnem in komplementarnem odnosu med njima.
Vrstica 94 ⟶ 93:
Vzhodne filozofije se niso tako ukvarjale z vprašanji, povezanimi z naravo enega samega Boga kot stvarnika in vladarja vesolja. Razloček med [[vera|verskim]] in [[posvetnost|posvetnim]] je v vzhodnih filozofijah precej manj oster in iste filozofske šole pogosto vsebujejo tako verske kot filozofske sestavine. Nekateri ljudje tako sprejemajo [[metafizika|metafizična]] načela [[budizem|budizma]], brez čaščenja in ne da bi obiskovali tempelj. Nekateri versko častijo [[taoizem|taoistična]] božanstva, ne da bi se poglabljali v filozofske temelje, medtem ko drugi sprejemajo taoistično filozofijo in prezrejo verske vidike.
Takšna ureditev je izrazito nasprotje večine filozofij Zahoda, ki so tradicionalno vsiljevale bodisi popolnoma poenoten filozofski/verski sistem verovanja (npr. različne ločine in pridružene filozofije [[krščanstvo|krščanstva]], [[judovstvo|judovstva]] in [[islam]]a), bodisi s filozofijo ostro in popolnoma zavračale vero (npr. [[Friedrich Wilhelm Nietzsche|Nietzsche]], [[Karl Marx|Marx]], [[Voltaire]], itd.) Razlikovanje med vero in filozofijo na Vzhodu ni tako pomembno.
=== Božji odnos do vesolja ===
Vrstica 114 ⟶ 113:
Heglov smrtni sovražnik [[Arthur Schopenhauer|Schopenhauer]] je razvil filozofijo, ki je v bistvu sinteza [[hinduizem|hinduizma]] in budizma z zahodno mislijo. Predvideval je, da bodo ''[[Upanišade]]'' (prvotno [[hindu]]jski zapisi) imele na Zahodu veliko večji vpliv, kot so ga imele. Vendar je Schopenhauer delal z močno pomanjkljivimi zgodnjimi prevodi (in včasih prevodi iz prevodov), zato mnogi menijo, da ni nujno natančno dojel vzhodne filozofije, ki so ga zanimale.
Prvi poskusi prenove starokitajske duhovne tradicije oziroma njene prilagoditve sodobnim družbenim pogojem segajo na prag 20. stoletja in so nasali pod peresi idejnih in političnih reformatorjev, med katere sodijo [[Kang Youwei]], [[Liang Qichao]] in [[Tan Sitong]]. V svojih delih so težili k idejnim sintezam, ki povezujejo kitajsko klasiko z elementi zahodne kulture in filozofije. Velik vpliv na kitajske filozofe in njihovo reinterpretacijo oz. prenovo tradicionalne kitajske filozofije sta imeli predvsem struji nemške klasične filozofije, britanskega realizma in ameriškega pragmatizma. Zanimivo sintezo [[Russel
tradicionalne kitajske filozofije nastajajo zlasti v okviru struje Modernega konfucijanstva, katerega osrednji predstavniki so [[Xiong Shili]], [[Zhang Junmai]], [[Mou Zongsan]], [[Tu Weiming]] idr.
Na Japonskem današnji poskusi vključevanja zahodne filozofije v vzhodno misel vključujejo [[Kjotska šola|kjotsko šolo]] filozofov, ki so združevali [[Edmund Husserl|Husserlovo]] [[fenomenologija|fenomenologijo]] z vpogledi [[zen budizem|zen budizma]].
Vrstica 126 ⟶ 125:
== Zunanje povezave ==
* [http://www.atmajyoti.org/spirwrit.asp Atma Jyoti Ashram] - članki in komentarji različnih tem glede praktične vzhodne filozofije (v angleščini)
|