Variacije na Paganinijevo temo (Rahmaninov): Razlika med redakcijama

Markantno temo 24. [[capriccio|capriccia]] Niccoloja Paganinija za solo [[violina|violino]] so sicer skoraj do onemoglosti izrabili že skladatelji v [[19. stoletje|19. stoletju]], med drugimi so jo obdelali tudi skladatelji [[Franz Liszt|Liszt]], [[Schumann]] in [[Johannes Brahms|Brahms]], ki so bili vsi tudi veliki pianisti. Zdi se, da jo je Rahmaninov leta 1934 izbral za glavno idejo svoje nove skladbe, da bi s svojimi predhodniki pomeril moči kot pianist in kot skladatelj. Rapsodijo sestavlja tema s 24 variacijami, razporejenimi v tri dele. Uvodni del (prvih 15 variacij) imitira [[sonatna oblika|sonatno obliko]] – peta variacija predstavlja dramatično, šesta pa lirično temo. V spevnem srednjem delu je najlepša 18. variacija, prelepa spevna [[melodija]], ki poslušalca spremlja še dolgo potem, ko že izzveni. Melodija je umetelna zrcalna preslikava glavne teme. Sklepni del (od 19. variacije do konca) je prava ekshibicija pianistične virtuoznosti. V njem je Rahmaninov uporabil vse klavirske prijeme Lisztove šole. Interpretacije klavirskih mojstrovin Rahmaninova so pogosto bučne in preračunane na zunanji blišč, vendar je on sam, če lahko sodimo po ohranjenih posnetkih, svoje skladbe podajal z lahkotno eleganco in neponovljivo čustveno toplino.